Poraženci in zmagovalec

Še ne vemo, kdo je zmagovalec predsedniških volitev, zagotovo pa vemo, kdo so poraženci. Robert Golob, Tanja Fajon in Luka Mesec z njihovima kandidatoma niso nabrali niti 20 odstotkov glasov.

Fajonova in Mesec sta že navajena na poraze, njuni stranki sta na prejšnjih volitvah krepko izgubili podporo volilcev in tako samo nadaljevali njun politični zaton. Golob pa se je odločil za pot, ki jo je v slovenski levi sredini že začrtal Miro Cerar: po sijajini zmagi na državnozborskih volitvah korak za korakom do smetišča slovenske politične zgodovine. Zdaj potrebuje le še poraz na lokalnih volitvah in na referendumih, pa bo njegova vlada popolnoma delegitimirana in prepuščena na milost in nemilost desne opozicije in rdečih baronov.

Na slovenskem političnem parketu se državljani že od sredine osemdesetih let morajo nenehno odločati med dvama figurama, ki sta zadušili politično življenje te države.

V nedeljo zvečer je premier nemudoma dokazal, da se je veliko naučil od Tanje Fajon: nasmejan je slavil svoj poraz in napovedal svojo podporo Kučanovi predsedniški kandidatki. Če iščemo zmagovalca teh volitev, je ta nesporno Milan Kučan, karizmatični starosta slovenske levice, ki je vnovič dokazal, da lahko sam določi, koga bo leva sredina volila za predsednika, in da sta prav on in njihova ožja druščina tista, ki upravljata z levosredinskim političnim polom. Nataša Pirc Musar zdaj upa, da bo lahko ponovila preobrat, ki je uspel Danilu Türku, ko je na predsedniških volitvah 2007, po drugem mestu v prvem krogu, z lahkoto premagal kandidata desne sredine. Da ni prav idealna kandidatka za levičarje, je bilo jasno od samega začetka. Njen čut je bolj naklonjen liberalnim vrednotam kakor socialnim pravicam. A to na koncu to niti ni tako pomembno. Cilj je vedno enak: Janša mora biti poražen.

Že pred prvim krogom so se začeli širiti apeli po enotnosti na levi sredini. Sporočilo je bilo jasno: treba bo še enkrat strniti vrste in se odločno upreti “janšizmu”. Skratka: ne greš volit Natašo Pirc Musar, greš volit proti Janši. Zgodbica je doslej vedno delovala, mogoče bo delovala tudi tokrat, ne bo pa delovala v nedogled. Anže Logar bo igral na svoje karte. Do zdaj v tej volilni kampanji ni naredil nobene vidne napake. Poskusil se je držati čim dlje od svoje stranke in od svojega političnega botra. Dokazal je, da bi lahko bil odličen Pahorjev naslednik. Od sedanjega predsednika se je naučil govoriti ne da bi odgovoril. To, da ni bil prisoten v državnem zboru, ko je bilo treba glasovati o družinskem zakoniku, nam veliko pove.

Pred nami so trije tedni volilne kampanje. Logar bo moral pojasniti svoj odnos do Janeza Janše in do njegove politike. Se opredeliti do etičnih tem in do potez svoje bivše vlade. Do zdaj se ni nikdar distanciral od svojega šefa. Nataša Pirc Musar pa nam bo morala razložiti, kako je “davčna optimizacija” skladna z visoko državniško funkcijo, pojasniti družinske posle, pa tudi zakaj bi morali pomembno politično funkcijo še enkrat zaupati popolni novinki.

Če strnem: na slovenskem političnem parketu se državljani že od sredine osemdesetih let morajo nenehno odločati med Janšo in Kučanom. Minilo je skoraj štirideset let. Ti dve figuri sta zadušili politično življenje te države in težko si predstavljamo, da bosta sploh kdaj odšli s političnega prizorišča. 13. novembra bomo tako spet izbirali med kučanom in janšo. Zaslužili bi si tudi kakšno drugo izbiro.

In za konec še osebna nota. Pred leti mi je sredi vročega poletnega večera na prekrasnem strunjanskem vrtu Antiša Korljan, takratni odgovorni urednik, ponudil, da bi pisal kolumne za Primorske novice. Navdušeno sem sprejel. Prepričan sem bil, da ne bo dolgo trajalo. Ni bilo tako! Od samega začetka sem se odločil, da ne bom ubral taktike, ki jo po navadi uporabijo manjšinci, ki imajo en register doma, drugega v matični domovini in tretjega v svojih krogih. Tako se je začela prekrasna zgodba, ki je ne bi bilo brez mojih urednikov Silve Križman, Petre Vidrih in Saša Dravinca, pa tudi brez Irene Urbič, ki je moje misli prestavljala v lepo slovenščino. S to kolumno Pandorina skrinjica odhaja na daljši dopust. Bila je fantastična zgodba in brez te v tem časopisu ne bi bilo nobenih drugih zgodb drugje. Hvala, Primorske novice.


Preberite še


Najbolj brano