Edvard Dečman: “Vozniško dovoljenje je več kot orožni list”

Edvard Dečman iz Izole z zelo visokim odstotkom uspešnosti svojih kandidatov na izpitnih vožnjah velja za enega najboljših učiteljev vožnje na Primorskem in v Sloveniji. “Skrivnost je v metodi poučevanja,” se namuzne 69-letnik z bogatimi delovnimi izkušnjami. Velik ljubitelj fotografije letom navkljub stopa v koraku z digitalizacijo in se precej dobro znajde tudi z računalniki.

Edvard Dečman je mladost preživel v Kopru, pri 26 letih pa se je skupaj z ženo odločil, da bosta živela v Izoli. “Toliko krvi se je v meni spremenilo, da sem Izolan, a Koper ostaja v mojem srcu,” priznava.

V življenju je počel marsikaj in preizkusil se je v številnih športih. “V isti službi sem bil povprečno tri do štiri leta. Potem me je pritegnilo nekaj drugega,” pove. Delal je kot avtomehanik, na pošti, zavarovalnici, občini, komunali, bil je vodja reševalne postaje, končni kontrolor v proizvodnji, vodja parkirišč, sekretar nogometnega kluba ... “Glede znanja sem univerzalec,” se pohvali in navede opravljena šolanja in izobraževanja, od šole za avtomehanika, prometne šole in višje šole za komercialista, do tečajev za učitelja vožnje in učitelja prometnih predpisov, bil je tudi član izpitne komisije za opravljanje vozniškega izpita.

“Učitelj vožnje je kot keramičar: če je dober, si z rezultatom njegovega dela zelo zadovoljen.”

Edvard Dečman

učitelj vožnje

Vse našteto ga je pripeljalo do tega, da je odprl svojo avtošolo. Po spletu okoliščin je čez čas opustil učenje vožnje. “Znova sem se aktiviral, ko sem obljubil sestri, da bom učil voziti nečakinji. Kljub letom sem se moral redno zaposliti za polni delovni čas. Toda narobe je, da mora biti učitelj vožnje redno zaposlen. Ni logično - kirurg, direktor, delavec lahko delajo po pogodbi, učitelj vožnje pa ne,” razmišlja Dečman. “V istrskih avtošolah je več kot polovica učiteljev upokojencev, večinoma delamo polni delovni čas. Če bi odšli, bi nastala velika praznina,” opozarja.

Starosti navkljub, trdi, niso iztrošeni. “Ravno nasprotno, prinašamo zelo dobre rezultate na izpitnih vožnjah. Nova generacija učiteljev, razen posameznikov, beleži do 20 odstotkov uspešnosti. Nobeno podjetje, šola, bolnišnica ne bi dovolila zgolj 20-odstotne uspešnosti zaposlenih,” je prepričan. “Ukrepati bi morala Agencija za varnost prometa. Bolj bi morali nadzirati kakovost učiteljev vožnje in nadgraditi njihovo znanje, iskati nove prijeme in rešitve, s katerimi bo učenje učinkovitejše,” naniza sogovornik.

Prav tako je narobe, trdi, da ni več tako imenovanih društvenih izpitov, ki so bili generalka pred izpitom. “Zdaj kandidati izpitnika prvič vidijo na izpitni vožnji, kar poveča stres in možnosti za napake. V naši avtošoli imamo interne simulacije izpitne vožnje, kar prinaša dobre rezultate.” Kot pravi, statistika kaže, da je v Istri najnižji odstotek uspešnosti na izpitih za B kategorijo. “To ne pomeni, da so člani izpitne komisije tako ostri. Imajo svoje kriterije in veseli so, če kandidat uspešno opravi izpitno vožnjo. Njihov podpis pomeni varnost tudi za mojega vnuka, ki bo prečkal cesto,” je prepričan.

V avtomobilu ni “zmaj”

Dečman je znan po tem, da nadgrajuje znanje kandidatov, ki imajo težave z izpitno vožnjo: “K meni pride precej kandidatov iz drugih avtošol, ponavadi takrat, ko so že večkrat, tudi po sedemkrat negativno ocenjeni na izpitni vožnji. Seveda gre tudi kakšen moj kandidat, s katerim se ne 'ujameva', k drugemu učitelju.” Ob tem doda: “Učitelj vožnje je kot keramičar: če je dober, si z rezultatom njegovega dela zelo zadovoljen.”

To ne pomeni, da je “zmaj” med učitelji vožnje. “Včasih moram malce povzdigniti glas, da si kandidat nekaj bolj zapomni. Ali pa - ko je varno - malo močneje stisnem zavoro, denimo če vozimo prehitro, ali ne ustavimo pri znaku stop. Ob večjih napakah se ustavimo na avtobusni postaji ali drugem varnem kraju in natančno razložim, kaj je bilo narobe,” opisuje. In nadaljuje: “'Če zdržim trenerja, bom tudi vas,' mi je rekel eden od kandidatov. 'No, super, nisem vodilni na lestvici tistih, ki kričijo,' sem si mislil. So pa tudi kandidati, s katerimi moram delati v rokavicah, imenujem jih kristal. Recimo ženska, ki se je ob vsaki pripombi zlomila in jokala. V takih primerih se ugriznem v jezik in sem nadvse diplomatski,” razloži in pokaže kopico sms sporočil zahvale kandidatov, ki so opravili izpit. Tudi sam se veseli uspeha in žalosten je ob neuspehu svojih kandidatov.

Edvard Dečman z zelo visokim odstotkom uspešnosti svojih kandidatov na izpitnih vožnjah velja za enega najboljših učiteljev vožnje na Primorskem in v Sloveniji. Foto: Tomaž Primožic/FPA

“Moje znanje je plod dolgoletnih izkušenj in še se učim. Ne vem, zakaj agencija skriva podatke o uspešnosti, saj je to javno dobro. Že v 80. letih sem vodil statistiko, imel sem 140 izpitov na leto in 92-odstotni uspeh. Formula za uspeh je metoda dela, ki je moja skrivnost,” se namuzne. K uspehu pripomore tudi dejstvo, da on odloča, kdaj je čas za izpit in ne kandidat, pa čeprav bo porabil več ur in denarja. Tako je uspeh večji, voznik bo varno vozil in ne bo nevaren za ostale udeležence v prometu. “Kajti če se karkoli zgodi na cesti, ni denarja, ki bi zavrtel čas nazaj, takrat bi bili vsi pripravljeni prodati hišo in dati vse, da voznik le ne bi bil invalid. Vozniško dovoljenje je več kot orožni list. Lovec morda nekajkrat na leto zgreši strel. Z vožnjo lahko zgrešimo vsak dan,” opozarja. Ob vsaki novici o hujši prometni nesreči voznika, ki ga je učil voziti, se zato sprašuje, ali mu ni morda premalo povedal in kaj bi še lahko naredil, da se nesreča ne bi zgodila.

Dečman v avtu ni le učitelj, je tudi psiholog, psihiater, oče. “Vem, kaj kandidati razmišljajo med vožnjo, čeprav tega ne izrečejo. Kdor ima denimo težave s speljevanjem, bo po tihem nagovarjal pešca, naj pohiti ali naj ne gre čez cesto, da mu ne bi bilo treba ustaviti. In bo toliko časa mencal, da ga bo imel skoraj na pokrovu motorja,” razloži in pristavi: “Vsak kandidat je zgodba zase, treba se mu je prilagoditi.”

Med vožnjo s kandidati ga ni strah, a v dveh primerih bi se res lahko slabo končalo. V prvem je v semaforiziranem križišču spodbudil kandidata, da hitreje zapelje skozi zeleno luč. Tedaj je nasproti zagledal avto, ki se je pri rdeči luči pomikal naprej, a proti robniku. “Slutil sem , da se nekaj dogaja, in zavrl. Takoj zatem so prihiteli mimo gasilci na nujni vožnji. Ni jih bilo slišati, ker je veter nosil zvok v drugo smer. Če bi bila sredi križišča, bi s polno hitrostjo trčili v najin bok,” pripoveduje. V drugem primeru se je na Bivju kandidat vključeval na hitro cesto. “Bila sva na pospeševalnem pasu, ko je šleper zanihal in podrsal najin avto s pnevmatiko in odbijačem.” Dvojnim komandam v avtomobilu se ima zahvaliti, da ni prišlo do kakšne nesreče s pešci. “Včasih je slišati kakšen izdihljaj, češ dobro se je izšlo,” se nasmehne.

Prav nobene prijazne besede pa ne najde za voznike, ki ne spoštujejo avtošole: “Najdejo se neverjetno nesramni vozniki, ki hupajo avtošolam ali celo pred njimi namerno pospešijo v krožišču. K sreči ima večina voznikov potrpljenje, so spoštljivi.”

V koraku z digitalizacijo

Dečmana se nekateri spomnijo iz lokalne politike izpred več let, zdaj na to zaradi pomanjkanja časa niti ne pomisli. Je pa član občinske volilne komisije, 12 let je bil v državni volilni komisiji.

“Ko sem z mladimi, se počutim mlajši. Nimam časa, da bi se staral,” se pošali. Z mlajšimi si deli tudi ljubezen do digitalnega. “Novinar Andrej Šumenjak me je ogromno naučil o računalništvu, toda nikakor ni razumel, kako lahko tako obvladam računalnik, ko pa ne znam angleško. Informatika je zame logika,” razkrije. Pred leti je s kamero snemal maturantske plese, bil je uradni snemalec za koprski nogometni klub. Ko je za rojstni dan prejel digitalni fotoaparat, je posnel po 50.000 fotografij na leto. “Ni bilo prireditve, ki je nisem fotografiral. Kvalitetnejše fotografije sem objavljal na svojem facebook profilu. Na diskih imam pol milijona fotografij. Vedno sem govoril, da bom uredil arhiv, ko bom v pokoju. Vse bolj se mi zdi, da bo to prevzel vnuk,” razmišlja.

Zbirki dodaja nove fotografije, posebno, ko se vrne s potovanj. “Sicer se težko odpravim, a me soproga nažene ... Na koncu ugotovim, da je bilo lepo in mi ni žal, da sem šel,” prizna. Zelo rad preživlja čas v obnovljeni hiši v hrvaški Istri. Seveda dela ne zmanjka, toda ko je opravljeno in sede k počitku, naravnost uživa. “A nekaj najboljšega na svetu so hči Tjaša, zet Aljoša in vnuk Noel. Prav ob njem si najbolj napolnim baterije,” sklene Dečman.

---