Odvrgli so oblačila in pokazali brazgotine

“Ta najdaljša zašita črta nas ohranja pri življenju, vse nas, ki imamo presajen organ.” To je misel ene od enajstih transplantirancev, ki so odvrgli oblačila in ponosno pokazali svojo brazgotino. Nastala je razstava fotografij Moja brazgotina, moje življenje.

Moja brazgotina, moje življenje je naslov razstave fotografij, ki bo mesec dni na ogled v galeriji UKC Ljubljana. Nato se bo preselila v Mursko Soboto in potem potovala naprej po Sloveniji. To je umetniška razstava s krasno zgodbo in močno vsebino.

Enajst članov društva Transplant Slovenija je sleklo oblačila in pred objektiv fotografa Mirana Juršiča postavilo svojo največjo brazgotino na telesu. Ljudje s presajenimi organi na fotografijah želijo pokazati, kako krhko in dragoceno je življenje, da so ponosni in hvaležni, saj živijo zato, ker se je nekdo opredelil za darovalca organov.

“Brazgotina, ki smo jo izpostavili, je zgodba o strahu, o žalosti, o jezi, o razočaranju. A hkrati je tudi zgodba o pogumu, o bitki za življenje, upanju in veliki želji po življenju.”

Nina Žitektransplantiranka

V društvu Transplant Slovenija z različnimi aktivnostmi ozaveščajo o pomembnosti darovanja organov in so opora tistim, ki čakajo na presaditev.

Zgodba o strahu in upanju

“Življenje je močna beseda, a ima za vse nas, ki imamo presajen organ, še veliko večji pomen. Vemo, kako dragocene so izkušnje vseh nas, ki smo že prehodili to pot. Od priprav na transplantacijo in čakanja na organ do rehabilitacije po presaditvi. In te zgodbe delimo naprej, da podpremo moč tistih, ki se srečujejo s presaditvijo organa. Morda ravno čakajo na klic, ki je priložnost za novo življenje. Sami smo nekoč tako zelo potrebovali ob sebi ljudi, ki so nas z lastno izkušnjo opolnomočili, da nam je bilo lažje preživeti to zahtevno pot. Naše poslanstvo je, da glasno delimo svojo zgodbo, in če je potrebno, tudi slečemo oblačila in pokažemo brazgotino. Ta brazgotina pomeni življenje. Ta najdaljša zašita črta nas ohranja pri življenju, vse nas, ki imamo presajen organ. Brazgotina, ki smo jo izpostavili, je zgodba o strahu, o žalosti, o jezi, o razočaranju. A hkrati je tudi zgodba o pogumu, o bitki za življenje, upanju in veliki želji po življenju,” je ob otvoritvi povedala Nina Žitek.

“Ker se je nekdo v času svojega življenja odločil, da bo po smrti daroval svoje organe, ti zdaj živiš. Misel, da lahko nekomu po svoji smrti podariš novo rojstvo, je večja od življenja!”

Anja Garbajstransplantiranka in pobudnica projekta

Razstava se bo iz UKC Ljubljana preselila v Mursko Soboto in potem potovala naprej po Sloveniji. Foto: Robert Balen

Zbranim je sporočila, da je srčna želja transplantirancev, da bi s tem projektom odprli oči ljudem in spodbudili razmislek o tem, kaj je darovanje organov. In zakaj je tako pomembno, da imamo dovolj opredeljenih ljudi zanj.

“Da, nosijo brazgotino, v sebi nosijo presajen tujčev organ, a bolj kot po brazgotinah si jih bom zapomnil po njihovem tovarištvu, po sproščenem klepetu in smehu.”

Miran Juršičfotograf

“Šele po rehabilitaciji pomisliš na tistega, čigar organ nosiš v sebi”

Ne govorijo pa samo fotografije, osebe s presajenim organom tudi v zapisu sporočajo svetu svojo zgodbo in želeno sporočilo.

Pobudnica projekta Moja brazgotina, moje življenje Anja Garbajs Foto: Robert Balen

“Ko čakaš na presaditev, je nešteto neznank, strahu in vprašanj ter ena sama neskončna želja po življenju. Razmišljaš le o sebi, kako bo šlo, kaj te čaka ... Šele po opravljeni transplantaciji in rehabilitaciji pomisliš na tistega, čigar organ nosiš v sebi. In postaneš neskončno hvaležen. Ker se je nekdo v času svojega življenja odločil, da bo po smrti daroval svoje organe, ti zdaj živiš. Misel, da lahko nekomu po svoji smrti podariš novo rojstvo, je večja od življenja!" ob svoji fotografiji sporoča pobudnica projekta Anja Garbajs.

Naj bodo brazgotine vidne

Z njo se fotograf Miran Juršič pozna že lep čas, in ko sta se letošnje poletje srečala, mu je Anja omenila, da želi za Društvo Slovenija Transplant pripraviti fotografsko razstavo ljudi s presajenimi organi. Aktov.

Enajst članov društva Transplant Slovenija je sleklo oblačila in pred objektiv fotografa Mirana Juršiča postavilo svojo največjo brazgotino na telesu. Foto: Robert Balen

“Mislim, da je bila moja čisto prva reakcija kurja polt. Potem pa brez oklevanja odločen da. Šele kasneje sem se začel spraševati, kako jih bom fotografiral. Bolj ko sem razmišljal, bolj kompleksna, z več kriteriji je postajala moja naloga. Prvič: portretiranci si morajo biti všeč. Mladi in stari, suhi in debeli, vsi z brazgotino in goli. Če imajo oni toliko poguma, da se pred javnostjo slečejo, se moram res potruditi, da si bodo všeč. Drugič: brazgotine morajo biti čim bolj vidne. Pri nekaterih ni problem, so zelo očitne, pri drugih pa so zelo lepo zaceljene in še komaj vidne. Tretjič: serija fotografij mora delovati kot celota. Morda se ne bodo vsi hoteli popolnoma sleči ali ne bodo želeli, da se jih takoj prepozna, sem še pomislil. Tako sem se domislil osvetlitve, ki je funkcionirala v vseh primerih,” o izvedbi projekta pripoveduje Miran Juršič.

Člani društva Transplant Slovenija, ki so pred fotografski objektiv postavili svojo največjo brazgotino na telesu. Foto: Robert Balen

Pojasni, kako je prišel do zamisli, da je v večini osvetljena le silhueta, z dodatno modro lučjo pa je osvetljen predel brazgotine. Tistim manj sramežljivim je nežno osvetlil tudi obraz. Tako je fotograf, ki je zaradi diskretnosti bil v studiu sam s portretirancem, gledalčev pogled usmeril k bistvu.

“Transplantacija je nova priložnost v življenju”

“Presaditev jeter je bila zame pot v novo življenje. Pred tem sem imela nešteto vprašanj, dvomov, strahov. Bala sem se, da sama ne bom zmogla sprejeti tujih jeter. A ti strahovi so izginili v hipu, ko sem po transplantaciji odprla oči in začutila, da živim, da spet živim oziroma da šele sedaj živim.” je ob svojem portretu zapisala 36-letna Nina.

50-letni Miha pa je k svoji fotografiji dodal: “Transplantacija je nova priložnost v življenju in neke vrste privilegij, s katerim postane podarjeno življenje boljše in kakovostnejše. Spoznal sem, da je treba izkoristiti sleherni dan na najboljši možen način, in zato sem nadvse hvaležen svojcem darovalca, ki so se kljub težki izgubi odločili za tako plemenito dejanje.”

“Hvaležen sem svojcem darovalca, ki so se kljub težki izgubi odločili za tako plemenito dejanje,” je zapisal 50-letni Miha. Foto: Robert Balen

O izkušnji nastajanja te prav posebne fotografske razstave je fotograf Miran Juršič še dodal, da je bil tudi zanj to čas, ki ga ne bo pozabil. Njegovi portretiranci so namreč tako zelo prijetni, sproščeni in srčni ljudje. “Da, nosijo brazgotino, v sebi nosijo presajen tujčev organ, a bolj kot po brazgotinah si jih bom zapomnil po njihovem tovarištvu, po sproščenem klepetu in smehu. Resda ima vsak za sabo svojo preizkušnjo, a najbolj oziroma edini, ki jih res lahko razumejo, so ti ljudje iz Društva Transplant Slovenija. Tudi zato, ker so se med seboj tako dobro ujeli, so bili, menim, pred mojim fotoaparatom še bolj sproščeni. Za mano je krasna izkušnja s temi super ljudmi in s plemenitim namenom.”

V pričakovanju novih darovalcev

Miran Juršič je prepričan, da bo razstava takoj dosegla svoj namen, kar bo vidno v številu novoregistriranih opredeljenih darovalcev. “Jaz sem že eden izmed njih. Ko sem izvedel, kako preprosta je registracija, sem se registriral. Po internetu, z e-certifikatom, v manj kot minuti.”

---