Zborovsko uglašena ekipa

Razmišljanje o skrivnostni moči umetnosti (tudi ko ne gre za poklic), parabola o življenjskih dinamikah znotraj pevskega zbora (dejavnost, s katero se v prostem času ukvarja veliko ljudi v vsaki zahodni skupnosti), zgodba o prerodu človeka, ki se po hudi poškodbi umakne “na konec sveta”, kjer gradi novo lestvico življenjskih vrednot in odnosov: vse to je predstava Kakor v nebesih, s katero se bo 11. novembra pričela sezona Slovenskega stalnega gledališča.

Tekst temelji na scenariju istoimenskega filma iz leta 2004, ki je bil nominiran za oskarja. Avtorja, scenaristka Carin Pollak in režiser Kay Pollak,sta napisala zgodbo, ki se dogaja v zakotni švedski vasici, a bo zagotovo nagovorila z zelo prepoznavnimi prizori in emocijami tudi slovensko občinstvo.

Protagonista sta dejansko dva: dirigent in njegov zbor, mikrokozmos neke skupnosti, v katerem se umetnost na pevskih vajah tesno prepleta z življenjem posameznikov. Je zgodba o mednarodno priznanem in uspešnem dirigentu, ki iz zdravstvenih razlogov prekine kariero in se vrne v rojstno vas v pokrajini Norrland na severnem delu Švedske. Ne mine dolgo, ko ga domačini povabijo, da prisluhne lokalnemu cerkvenemu zboru, ki vsak četrtek vadi v župnijski dvorani. Prosijo ga za sodelovanje, saj nimajo pravega zborovodje in niti veliko pevskih izkušenj. Povabilu se dirigent ne more upreti. Odtlej se vse spremeni tako v njegovem življenju kot tudi v vasi in celotni skupnosti. Glasba osvobaja, tolaži, opogumlja, pripomore k temu, da vsak pokaže svojo najbolj intimno in avtentično naravo. Odnosi se utrjujejo, pevske sposobnosti, umetniške ambicije in vizije se razvijajo. Dirigent pa sklepa nova prijateljstva, najde sovražnike in se nepričakovano dotakne ljubezni.

Kakor v nebesih je koprodukcija Slovenskega stalnega gledališča, SNG Nova Gorica in Glasbene matice, ki jo bo režiral Samo M. Strelec. V glavni vlogi dirigenta bo nastopil priljubljeni igralec in glasbenik Jure Ivanušič. Z njim bo stopila na oder velika zasedba, ki jo sestavljajo Tina Gunzek, Mirel Knez, Franko Korošec, Dejan Pevčevič, Gorazd Jakomini, Nikla Petruška Panizon, Medea Novak, Peter Harl, Blaž Valič, Gregor Geč, Elena Husu, violončelistka Andrejka Možina in skupina zboristov, ki jo koordinira Bogdan Kralj. Besedilo je prevedel Darko Čuden. Scenografijo bo podpisal Marko Japelj, kostume Bjanka Adžić Ursulov. Oblikovalec svetlobe je David Orešič, asistent režije pa Dejan Pevčevič. Predstava bo zaživela v abonmajskem programu najprej v Trstu in v Gorici, marca pa še v novogoriškem gledališču. Koprodukcija je nastala s podporo Fundacije CRTrieste.

O smislu umetnosti

Režiser Samo M. Strelec je predlagal dramo, ki posreduje aktualno razmišljanje “o pomenu, bistvu in smotru umetnosti v časih, ko se stari svet ruši in ko smo prisiljeni premisliti, kako naprej”. O tej izbiri in o konceptu predstave je povedal: “Tole igro sem prebral pred več kot desetimi leti. Takoj sem razumel, da je ena tistih, za katero veš, da bi jo nekoč rad delal. In zdaj sta mi umetniška vodja Danijel Malalan v Trstu in Marko Bratuš v Novi Gorici izpolnila to skrito željo. Verjetno sta razbrala, da je to tema, ki lahko korespondira s primorskim okoljem, še posebej zamejskim. Ravnokar smo sredi dela in najbrž bo na koncu videti vse zelo enostavno, preprosto in pravzaprav 'nič posebnega'. A projekt je res velik in tudi zahteven. Pred igralci in menoj je izzivalna naloga. Igrali bomo čisto vsakdanje ljudi. A prav zato bomo težko naplahtali gledalce. Ti naj bi nam verjeli; občutili veselje in stiske odrskih likov ter konec koncev začutili, v čem je moč in smisel umetnosti. Zato je to zame tudi igra o vprašanju, zakaj sploh umetnost, kaj je njena moč in kaj ima - konec koncev - od nje občinstvo. Ja, to je igra o tem, kar ustvarjalci vse življenje počnemo. In o tem, zakaj in čemu gledalci hodijo v gledališče, na koncerte, razstave, v kinodvorane, berejo knjige itd. Seveda, tudi brez umetnosti življenje je. Ko pa vstopi vanj prava umetnost ... To naj bi pokazala naša uprizoritev.”

---