Štorije iz gledališča: Daj kostum nazaj!

Iztok Mlakar, Igralec, ki bo oktobra nastopil v novogoriški premieri Pravljice našega otroštva, se spominja legendarne Plešaste pevke.

Iztok Mlakar Foto: Peter Uhan
Iztok Mlakar Foto: Peter Uhan

V garderobi sem. Maska in pričeska sta že narejeni, nohti lakirani. Imam še nekaj časa, saj z Radošem nastopiva šele kake slabe pol ure po začetku predstave. Na zvočniku prižgem prenos zvoka z odra, poslušam in se smejem. Ivo in Janez govorita absurdne replike in spravljata publiko v smeh. Kdo ve, kolikokrat sem ju že slišal, a vedno znova uživam ...

Plešasta pevka. Več kot deset let je na repertoarju in niti malo se ni postarala. Le mi, ki jo igramo, smo vedno starejši! No, ne smem več odlašati, čas bo, da zlezem v kostum Gospe Martin. Najprej si nadenem spodnjice s poudarjenimi boki in zadnjico, pa nedrček, krilo, životec. Kaj je zdaj to?! Životec mi je nečloveško tesen! Res da je bila zima vmes, ampak … Trebuh potegnem vase in zapnem zadnji gumb. Komaj! Občutek imam, da mi bo polomilo rebra. Preklinjam vse, kar sem kdaj koli pojedel. Zdaj ni časa, da bi kaj ukrenil, čez nekaj minut moram biti na odru. Ne morem se niti skloniti, da bi si obul salonarje, zato si jih z muko namečkam na noge kar stoje.

Stopim za oder. Radoša verjetno čudi, da sem tako slabe volje. Kaj naj mu rečem? Da sem se čez zimo tako nemarno zredil, da komaj diham?

Ivo in Janez končata svoj prizor, Stane pove svoj monolog, zdaj sva midva na vrsti. Stopiva na oder. Vrti se mi, a dokler stojim, je še nekako. Potem moram sesti na nizek stol in prekrižati noge in ... vsa kri mi butne v glavo, želodec imam v grlu, pljuča pa nekje pri ušesih. Peklenske muke! Še sreča, da imam na sebi debelo plast pudra in gledalci ne vidijo, kako sem vijoličast.

Na oder se vrne Janez, potem še Ivo, ki igra Gospo Smith. Ob njenem prihodu bi morala Gospa Martin z grozo opaziti, da ima oblečeno natanko enako obleko kot gostiteljica in to pospremiti z nejevoljnim nemim komentarjem. Rutinsko pogledam in ... Kaj vidim? Jeze mi ni treba igrati! Životec Gospe Smith opleta, v njem je prostora še za enega takega suhca, kot je Ivo. Kako, da ni opazil, zobotrebec frdamani, da je oblekel moj kostum?!

Nič, treba bo zdržati. Kakih petnajst minut pred koncem igre pa vsi štirje gremo za trenutek z odra.

“Zamenjala sva obleki!”

“A res?” reče Ivo, “A veš, da nisem opazil.”

“Očitno! Sleci se, daj mi moj kostum nazaj!”

“Ni časa, Iztok, saj veš, moramo nazaj …”

Moj mrki pogled mu pove, da gre za vprašanje preživetja. Hlastno se preoblečeva in globoko vdihnem ... Res nisem vedel, da je toliko čudovitega zraka na svetu!

Od takrat dalje vedno preverim kostum najmanj uro pred predstavo.


Najbolj brano