Neustrašne in neuklonljive ženske

Novembra bodo na novogoriškem odru oživele ženske, ki se ponašajo s pomembnimi in edinstvenimi dosežki, a so bile v zgodovini večinoma spregledane: plavalka in igralka Annette Kellerman, rešiteljica svetilnika Giorgina Reid, atletinja Cheryl Bridges, ljubiteljica sodobne umetnosti Peggy Guggenheim, tolmačka živali Temple Grandin, bradata ženska Clémentine Delait in antična ginekologinja Agnodika. Priredbo serije stripovskih vinjet francoske avtorice Pénélope Bagieu sta pripravili režiserka Mateja Kokol in dramaturginja Larisa Javernik.

Gledališčnica Mateja Kokol sodi v najmlajšo generacijo gledaliških režiserk. Kot študentka je opozorila nase z režijo Ionescovih Stolov. Odlična predstava je gostovala na mednarodnih festivalih v Rusiji, Mehiki in na Slovaškem, na sanktpeterburškem gledališkem festivalu ArtOkraina je prejela nagrado za najbolj perspektivno mlado režiserko, doma pa akademijsko Prešernovo nagrado. Po magistrskem avtorskem projektu Medeja, Medeja, Medeja (2015) je režirala v različnih gledališčih, največ v mariborski Drami. V SNG Nova Gorica režira prvič.

Se vam je ideja za uprizoritev Neustrašnih porodila prav ob misli na tukajšnje igralke ali ste jo v srcu nosili že pred povabilom k ustvarjanju v Novi Gorici?

“Da. Ideja za uprizoritev Neustrašnih se je rodila ob mislih na tukajšnje igralke in igralce ter na pobudo umetniškega vodje, ki kot osrednjo temo repertoarja v ospredje postavlja žensko.”

Kaj je bilo za vas odločilno pri končni odločitvi o izboru junakinj?

“Izbor junakinj je bil težak. V stripih je predstavljeno ogromno zgodb, ki vsaka na svoj unikaten način, čustveno, čutno, miselno, duhovno in angažirano s fokusom, vztrajnostjo in neustrašnostjo nagovarjajo človeka k delovanju za dobrobit skupnosti. Za izbor sem tako postavila vodilo različnih oblik delovanja neustrašnosti v raznovrstnih prostorih in časih, ki obenem omogočajo sočutno, razmišljujočo in igrivo uprizoritev za mlade.”

Z Lariso Javernik sta že večkrat sodelovali. Sta ista generacija, obe rojeni leta 1990, obe s Štajerske, kaj vaju še druži?

“Uf ... Druži naju veliko stvari. Z Lariso se poznava že več kot 17 let. Larisa je oseba, ki jo izjemno cenim, od katere se veliko učim in ki me - tako kot ženske v naši bodoči predstavi - inspirira za boljše delovanje v družbi. Ob gledaliških zgodbah naju tako druži še ljubezen do kvalitetnih vsebin za mlade, potovanja, pa ljubezen do umetnosti, literature, filma, glasbe ...”

Mladim je treba omogočiti dostop do najboljše literature

Larisa Javernik je kritičarka, publicistka in književnica. Piše literarne kritike in prispevke za različne slovenske publikacije, literarne revije in spletne portale. Je ustanoviteljica in urednica spletne platforme o slikanicah Orbis Pictus. Aktivno sodeluje pri kulturno-umetnostni vzgoji na področju gledališke in literarne umetnosti, občasno pa deluje tudi kot dramaturginja in dramatičarka.

Veliko se ukvarjate z mladinsko literaturo. Kakšno je vaše mnenje o bralni kulturi mladih?

“Bralna kultura (ne samo mladih, ampak tudi odraslih bralcev) zagotovo usiha. Mlajši bralci najbolj drastično izgubijo zanimanje za knjige nekje v srednješolskih letih, kar je logična posledica različnih dejavnikov. Do te problematike sicer ne pristopam izrazito negativno, ker mladi kljub vsemu še vedno posegajo po literaturi (tudi če gre zgolj za lahkotnejše žanre), je pa stanje zagotovo kompleksno in vzročno-posledično. Odgovornost za izdajanje kakovostnih literarnih del delno prevzemajo založbe, ki velikokrat raje izberejo literarna dela, ki jih najlažje prodajo. Tu se seveda vključi še pomanjkanje kritiškega sita na področju mladinske književnosti, ki bi lahko bolj jasno narekovalo, kaj sploh je kakovostna mladinska literatura, in vsi ostali podporni členi, s pomočjo katerih lahko mlade spodbujamo k branju. Dejstvo je, da mladih bralcev v nobenem primeru ne smemo podcenjevati, ravno nasprotno, omogočiti jim moramo priložnost, da dostopajo do najboljše literature in do literature, ki je za njih relevantna, saj bodo le tako z branjem nadaljevali tudi v dobi odraslosti.”

Se vam zdi, da si je stripovska literatura izborila ustrezno obravnavo?

“Stripovska literatura je - podobno kot mladinska književnost - v kritiškem in teoretičnem prostoru še vedno nekoliko potisnjena na obrobje in še ni zares dobila prostora, ki ji pripada. Pri tem moramo kot primere dobre prakse omeniti vsaj revijo Stripburger, založbo VigeVageKnjige in festival Tinta, ki spodbujajo razvoj stripovske kulture in odpirajo nove prostore za diskurz, slovenskim bralcem pa omogočajo dostop do kakovostne slovenske in mednarodne stripovske produkcije.”

Kaj se vam zdi v Matejini gledališki estetiki najbolj vznemirljivo?

“Matejino ustvarjanje spremljam že od njenih najzgodnejših gledaliških začetkov. Tisto, kar me vedno znova preseneti, je zagotovo njena radovednost, absolutna predanost gledališki umetnosti in večna želja po raziskovanju njenih zmožnosti. V središču njene estetike se skriva iskrena ljubezen do gledališča in vera, da je gledališče odprt prostor, ki temelji na sodelovanju, ki omogoča vzajemno komunikacijo in lahko odpira pomembne teme.”

---