Ob morju se pač ne gradi več

Res je piranski župan Đenio Zadković s podeljevanjem stavbne pravice v Padni potegnil politično všečno potezo, a nič manj politično ali všečno kot pred kratkim, denimo, ankaranski župan z občinskimi štipendijami za prav vse ankaranske dijake in študente. Obe potezi prinašata politične točke in naklonjenost volilcev, vseeno pa to ni njihova edina lastnost. Podeljevanje stavbne pravice na dolga leta praznih, vse prej kot vseljivih občinskih nepremičninah v Padni, eni najbolj idiličnih istrskih vasic, ki si trudoma prizadeva ohraniti svojo kamnito preteklost in pridih avtentičnosti, ima tudi ekonomski algoritem. Namesto občine bodo stare hiše obnovili ljudje sami in očitno si v občinski upravi želijo finančno dobrostoječih mladih domačinov. Četudi o tem ne želi nihče preveč na glas govoriti, se tudi piranska občina zaveda posledic, ki jih lahko ima stanovanjska gradnja, namenjena izključno socialno ogroženim, in vse bolj je prisotno zavedanje, da je za plodno medsosedsko življenje potrebno povezovati, kar je različno. Včasih s sposobnostjo alkimista, ki meša vodo in ogenj. Z modrostjo sožitja, ki bi jo tudi v Padni morala negovati že krajevna skupnost. S skupnimi vaškimi praznovanji za Padence, Ruse, Bosance, Špance in Makedonce. Z aktivnim izobraževanjem na temo integracije. S poudarjanjem stičnih točk medkulturnosti in spoštovanjem zgodovine.

Nekateri se v tako imenovani grozi pred pomlajevanjem podeželja sprašujejo, ali ni bolje stare vasi nameniti turizmu, saj turist pride in odide, medtem ko sosed ostane s svojo družinsko dinamiko in smetmi vred. Sprašujejo se, zakaj bi se kdorkoli naselil v Padni in ali ni, recimo, Kozina veliko bolj privlačna za domovanje. Še največjim nepoznavalcem Istre se takšne trditve hitro zazdijo vsaj malo smešne. Kajti istrsko podeželje je prelepo in Padne s svojo lego, oljčniki in kamnitimi starimi hišami, ki so se povečini izognile estetskim masakrom, ne primerjajo zaman s Toskano.

V spomin pa bi se morala zapisati njihova temeljna želja. Da bi bili novi sosedje predvsem dobri ljudje ter spoštljivi do stare istrske vasi in njenih domačih ljudi.

Da Padna funkcionira tudi v vsakodnevnem življenju, razpetim med vrtci in šolami, službami in interesnimi dejavnostmi, trgovinami in zobozdravniki, pričajo nenazadnje njeni prebivalci. Danes jih je približno 170, pred drugo svetovno vojno jih je bilo skoraj 400. Na rane, ki jih je pustil odhod številnih domačinov, spominjajo tudi te občinske hiše, zapuščina tistih, ki so odšli. Padencev oživljanje vasi veseli. V spomin pa bi se morala zapisati njihova temeljna želja. Da bi bili novi sosedje predvsem dobri ljudje ter spoštljivi do stare istrske vasi in domačinov.

---

---