“Na šolah s slovenskim učnim jezikom v Italiji bi morala delovati dva oddelka”

Status slovenščine in italijanščine bi moral biti v krajih naselitvenega območja slovenske narodne skupnosti v Italiji družbenopolitično izenačen. Takega mnenja je dr. Martina Ozbič, logopedinja in surdopedagoginja ter specialna in rehabilitacijska pedagoginja, rojena v Trstu, ki zdaj živi in dela v Sežani. Tam ponuja storitve v italijanskem in slovenskem jeziku. Na medicinski fakulteti v Trstu pa kot gostujoča predavateljica vodi predavanja v slovenskem jeziku na študijskem programu logopedija, v okviru katerega je eno študijsko mesto rezervirano za Slovenca oziroma Slovenko v Italiji.

Dr. Martina Ozbič pravi, da je v Italiji jezikovni pritisk večinskega 
jezika ogromen. Foto: arhiv PN
Dr. Martina Ozbič pravi, da je v Italiji jezikovni pritisk večinskega jezika ogromen. Foto: arhiv PN

Dr. Martina Ozbič je avtorica več znanstvenih publikacij. Letos je z vzgojiteljico Silvo Perčič in učiteljico Sonjo Bukavec izdala priročnik fonoloških vaj z naslovom V svetu glasov: vaje fonološkega zavedanja. Namenjen je predšolskim in šoloobveznim otrokom, vaje pa tej ciljni skupini lahko ponudijo tako vzgojitelji in učitelji kakor tudi starši. Priročnik je izšel v sozaložništvu Slovenskega raziskovalnega inštituta (SLORI) in založbe Mladika.

> Zakaj v slovenskih šolah v Italiji slišimo toliko italijanščine?

“Jezikovna situacija na Tržaškem in Goriškem se je v zadnjih štiridesetih letih izredno spremenila. V osnovni šoli sem imela enega ali dva sošolca, ki sta imela italijansko govorečega starša. Danes pa je mešanje jezikov, a tudi religij in kultur, pogostejše. Ljudje, za katere slovenščina ni prvi jezik, so spoznali, da je znanje dveh ali več jezikov velika prednost, predvsem z vidika izobrazbe in zaposlovanja. Vpisovanje drugojezičnih ljudi v slovenske šole vpelje drugačno jezikovno dinamiko znotraj skupnosti. S prihodom italijansko govorečih ljudi se spreminjajo tudi didaktične prakse, kar je za izobraževalne ustanove bodisi velik izziv bodisi priložnost za ponovni razmislek o pedagoških jezikovnih praksah.”

“Otrok se svojega prvega jezika namreč nauči, še preden se rodi. Znanstveniki so ugotovili, da otrok takrat že razlikuje nekatere zvoke jezika in njegov ritem. Ko se rodi, dojenček že ve, ali mama govori v svojem prvem jeziku. Lepo bi bilo, da bi se slovensko govoreča mama skozi nosečnost pogovarjala v slovenščini, brala knjige v slovenščini in se trudila, da bi bila radovedna do jezika.”

> Veliko pa je tudi otrok iz povsem slovenskih družin, ki se na šolskih hodnikih med seboj sporazumevajo v italijanščini.

“Filozofi, jezikoslovci in sociologi jezika pravijo, da je jezik živo bitje; spreminja se glede na potrebe njegovih uporabnikov. Večinski jezik nedvomno nadvlada manjšinskega. Če pa na situacijo pogledamo z nevrolingvističnega vidika, je zadeva precej enostavna: govorec bo pri sporazumevanju nedvomno izbral lažjo in najbolj utirjeno pot. Če neko besedo sliši desettisočkrat, bo imel do nje hitrejši in lažji dostop. Zato je pogostost poslušanja jezika tako pomembna. Pri otroku prav gotovo ne gre za zavestno izbiro, gre za odsev tega, kar vidi in sliši v družbi, predvsem pri odraslih. Roko na srce, jezikov ne mešajo le otroci, to vsakodnevno počnemo tudi odrasli. Potem pa je tu še politična moč jezika: nekateri jeziki imajo, žal, zaradi določene jezikovne politike višji status kot drugi jeziki.”

> Kje vidite rešitev za to dilemo, če ta sploh obstaja?

“Za kompleksna vprašanja in probleme nikoli ni enostavne rešitve. Treba bi bilo začeti v zgodnjem obdobju. Otrok se svojega prvega jezika namreč nauči, še preden se rodi. Pri treh ali štirih mesecih se v maminem trebuhu že začenjajo razvijati jezikovni centri. Znanstveniki so ugotovili, da otrok takrat že razlikuje nekatere zvoke jezika in njegov ritem. Ko se rodi, dojenček že ve, ali mama govori v svojem prvem jeziku. Lepo bi bilo, da bi se slovensko govoreča mama skozi nosečnost pogovarjala v slovenščini, brala knjige v slovenščini in se trudila, da bi bila radovedna do jezika. Odrasli bi se morali vprašati, kaj počnemo z jezikom, če opažamo, da so naši otroci bolj spontani v italijanščini. Problem je večplasten: v družinah bi morala biti večja prisotnost slovenskega jezika in to ne nujno knjižnega. Uporabo slovenščine bi bilo treba videti kot vrednoto, ki jo je treba negovati. Za jezik je blagodejno tudi, če otrok v najstniških letih izbere slovensko prvostopenjsko oziroma drugostopenjsko srednjo šolo. Takrat namreč razvija svoje pomensko polje. A kaj, ko nekaterih šolskih programov v slovenščini v naši bližini ni, likovne gimnazije na primer.

“Govorec bo pri sporazumevanju nedvomno izbral lažjo in najbolj utirjeno pot. Če neko besedo sliši desettisočkrat, bo imel do nje lažji dostop. Zato je pogostost poslušanja jezika tako pomembna. Pri otroku ne gre za zavestno izbiro, gre za odsev tega, kar vidi in sliši v družbi, predvsem pri odraslih.”

Težava pa je tudi v dejstvu, da slovenščina in italijanščina nimata enakega socialnega statusa. Na Koprskem je vsak napis dvojezičen, Republika Slovenija bi morala od Italijanske republike zahtevati, naj manjšinski jezik izenači z večinskim.”

> Pa vendar zakon pripadnikom slovenske narodne skupnosti v Italiji daje pravico rabe slovenščine v javni upravi.

“Slovenščino in italijanščino bi bilo treba res izenačiti na vseh nivojih. Če je naš vsakdan prežet z drugim jezikom, drugo identiteto in kulturo, je svoj jezik zelo težko ohranjati. Pri nas je jezikovni pritisk večinskega jezika ogromen. Podobno velja za angleški jezik v Sloveniji. Sami bi morali dodeliti svojemu jeziku ustrezno vrednost, tudi tako, da v slovenskih službah v Italiji sistematično izdajamo potrdila, poročila, izjave v obeh jezikih, kar pa se, žal, ne dogaja vedno. Malokrat berem strokovna poročila za otroke, ki jih spremljam, v slovenščini.”

> Omenili ste jezikovno raznolikost v šolah s slovenskim učnim jezikom v Italiji. S katerimi izzivi se soočajo učitelji in učiteljice?

“V razredih s tako jezikovno pestrostjo učitelji in profesorji ne morejo več uporabljati didaktičnih modelov za enojezične razrede. Imamo dvojezično vzporedne otroke, ki s staršema hkrati govorijo oba jezika, pri čemer je razlika že, če mama govori v slovenščini, saj ona bolj vpliva na jezik. Potem so tu enojezični otroci, ki jim je italijanščina drugi jezik, in otroci, ki italijanščino kot prvi jezik govorijo z obema staršema. Pri teh bi bilo treba uvajati različne didaktične metode in slovenščino poučevati kot tuji jezik. Znotraj vseh teh skupin pa so še tisti, ki imajo specifične učne težave ali govorne oziroma govorno-jezikovne motnje. Obstaja veliko vmesnih kombinacij. Idealno bi torej bilo imeti dva oddelka: enega za t. i. 'native speakerje', torej rojene govorce, ki so slišali slovenščino že pred rojstvom, in enega za tiste, ki se slovenščine učijo prvič. Tak model bi nato lahko prodajali kot blagovno znamko, ne pa kot izhod v sili.”

> Kakšen vpliv pa ima dvojezičnost na otroke z učnimi težavami in govornimi motnjami?

“Pri večjezičnih otrocih so lahko zadeve prikrite: za govorno-jezikovne težave, kot so težave pri sklanjanju, ljudje mislijo, da je zanje kriva dvojezičnost in vpliv italijanščine, a velikokrat ni tako. Otrok se jezikov uči spontano, praviloma brez težav. Jezikovne motnje se izražajo različno tudi glede na jezik. Slovenščina ima sklanjatve in težjo zlogovno strukturo glede na italijanščino, ima premični besedni red, česar italijanščina nima. Otrok bo npr. lažje izgovoril 'pane' kot 'kruh', v italijanščini se bo počutil bolj varnega. Dvojezičnost pa situacije ne poslabša: otrokovim možganom daje ogromno dodano vrednost. Dvojezični ljudje imamo večji pojmovni slovar, smo bolj fleksibilni, za demenco obolevamo v povprečju sedem let kasneje.”

> Kako pa je na slovenskih šolah v Italiji poskrbljeno za osebe s temi težavami?

“Poklic specialnega pedagoga v Italiji ne obstaja (ta profil je v Sloveniji pogosto prisoten v šolah, pogosteje kot logoped), prav tako ni svetovalne službe, ki bi bila znotraj šole na razpolago staršem, otrokom in pedagogom. Zelo velika pridobitev je bila javna slovenska socio-psiho-pedagoška služba v Trstu, v okviru katere strokovnjaki skrbijo za identifikacijo, diagnosticiranje, spremljanje in obravnavo govorno-jezikovnih motenj, specifičnih učnih težav in drugih razvojnih težav. Žalosti pa me dejstvo, da se pri identifikaciji teh primerov uporabljajo pretežno italijanski testi, kar je strokovna napaka. Testov v slovenščini je malo, a bi jih vseeno lahko uporabljali. Tudi sama sem soavtorica nekaterih. Italijanska država v smernicah nima navedenih slovenskih testov za uporabo v manjšinski skupnosti, smiselno bi bilo, da bi strokovne službe in krovne organizacije delale v tej smeri. Žal pa so tudi poročila za posamezne otroke le v italijanščini, ne pa dvojezična. Če same uradne ustanove dajejo prednost italijanščini pred slovenščino, potem je odgovor na vprašanje, zakaj se naši otroci sporazumevajo v italijanščini, na dlani. Slovenščina bi morala biti prisotna povsod, od reklamnih sporočil do poezije, od pogovarjanja ob igri do formalnih oblik izobraževanja; od govorjenega do pisnega jezika, od razumevanja do izražanja. Jezik ostane živ z uporabo.”


Najbolj brano