Kolikšna je cena negotovosti?
Skoraj 14 let so prebivalci Šmihela, na katerega je leta 2000 zgrmel plaz, čakali, da so dobili prvo zaščito, ki je vas zavarovala pred morebitnimi novimi nevarnostmi. Do takrat so se naposlušali razlag države, da je potreben čas za dokumentacijo, pa da je denarja premalo, pa da so tik pred tem, da poženejo stroje, ki jih nato seveda niso ... Leta 2014 je mestna občina na lastno pest uredila nujno odvodnjo in drenažo v vzhodnem delu vasi. In jih zato slišala od države. A kasneje se je pokazalo, da je bila poteza vendarle smiselna. Morda je bila posredi tudi sreča, da v vsem tem času ni bilo tako hudega deževja kot leta 2000, a interventna zaščita, ki jo je takrat uredila občina in ki niti ni stala tako veliko, se je pokazala kot učinkovita. To je slednjič potrdila tudi stroka.
Še osem let pa so ljudje čakali, da se država zdaj loteva drugega kraka odvodnje. Stroji naj bi tja prišli v kratkem. Končno, je slišati. Ob napovedih države, da obenem pripravlja dokumentacijo za rušenje dveh hiš in gradnjo podporne konstrukcije pod cerkvico, pa velja dodati: da ljudje tam le ne bodo spet čakali naslednjih deset let za izvedbo.
Vsega se nikoli ne bo dalo predvideti ali popraviti, narava gre svojo pot. A kjer so se sanacije ali ukrepi za zaščito pred plazovi začeli, jih je smiselno čim prej zaključiti.
Pa saj ne gre le za Šmihel, na drugi del sanacije že (pre)dolgo čakajo tudi v Gradišču nad Prvačino, kjer se je plaz prav tako sprožil leta 2000, kasneje pa še eden. Le del vasi so zavarovali. Tam je sicer situacija bolj kompleksna, razrešiti je treba še problem kanalizacijskega omrežja, kar zdaj obljublja mestna občina. Pa vendar: hiše so razpokane, ljudje ne morejo biti povsem gotovi, da se ne bo spet kaj zgodilo. To, da se doslej ni, je jalova tolažba.
Plazovi naj bi v zadnjem desetletju v Sloveniji povzročili za približno 350 milijonov evrov škode. Reči, da je država doslej naredila premalo, bi bilo krivično ali pa v skrajnem primeru relativno. Za sanacijo na severnem Primorskem je porabila na desetine milijonov. Potreb pa je vedno bistveno več kot je denarja, zaradi klimatskih razmer se bodo razmere samo še zaostrile. Prav zato se zdi, da predolgo odlašanje le še poveča tveganje, podaljša seznam ukrepov in potencialno zahteva še več denarja. Tako se zavrti začaran krog brez izhoda. Podobno je pri poplavah.
Vsega se nikoli ne bo dalo predvideti ali popraviti, narava gre svojo pot. A vsaj kjer so se sanacije ali ukrepi začeli, jih je smiselno čim prej zaključiti. Predvsem zaradi prebivalcev: prav ti vam bodo iz prve roke povedali, kako prijetno je živeti v negotovosti, kdaj ti bo spet spodmaknilo tla pod nogami. Leto za letom za letom ...