Jedrska vojna je bliže, a še daleč

Priključitev štirih ukrajinskih regij, ki jo poizkuša izvesti Rusija, je dodala novo dimenzijo vojni med največjima evropskima državama. Rusija ima namreč v svoji vojaški doktrini zapisano, da za ubranitev svojega ozemlja v skrajni sili lahko uporabi tudi jedrsko orožje, kar povzroča dobršno mero nelagodja in strahu po vsej zemeljski obli. S stopnjevanjem napetosti in vojne retorike v zadnjih dneh, pri čemer ukrajinsko politično vodstvo prav v ničemer ne zaostaja za ruskim, smo zagotovo bliže jedrski vojni, torej katastrofi.

Do nje je še daleč, mirijo vojaško-politični strokovnjaki, saj je jedrsko orožje kot tako prvenstveno namenjeno odvračanju od uporabe najbolj modernih uničujočih orožij. V tem primeru predstavlja grožnjo Ukrajini, da naj ne poskuša pridobiti nazaj izgubljenega ozemlja. Ker gre za sosednjo državo, bi posledice morebitne jedrske eksplozije veliko škode povzročile tudi Rusiji in njenim prebivalcem, kar že samo po sebi odvrača od napada z jedrskimi konicami na Kijev. A se na zdravo pamet, dokler v Kremlju sedi nerazsoden starec, obdan z jastrebi, ne gre ravno zanašati ...

“Bolj skrbi, da se odnosi med vpletenima državama samo še zaostrujejo, družbi se militarizirata, skratka državi se bojujeta na življenje in smrt.”

Ob ukrajinski tragediji, v kateri so prve žrtve tamkajšnji prebivalci, stroške vojne pa z energetsko krizo in presekanimi gospodarskimi tokovi nosimo pretežno Evropejci, si Kitajci in Američani v ozadju manejo roke, a to je že del velike geostrateške igre.

Bolj skrbi, da se odnosi med vpletenima državama samo še zaostrujejo. Sramežljivo izpeljana pogajanja iz prvih mesecev vojne so zastala, na obeh straneh se družbe povsem militarizirajo, uvaja se vojno gospodarstvo, skratka državi se bojujeta na življenje in smrt. Če je pri Ukrajincih to vsaj delno razumljivo, saj bi v primeru poraza izgubili velik del ozemlja, najbrž pa bi tudi politično in varnostno postali podrejeni Rusiji, ki niti ne priznava njihovega naroda in jezika, pa se tudi v Rusiji eskalacija sovražnosti in nestrpnosti do nekoč bratskega slovanskega naroda samo še zaostruje. Kot da Putin ravna v slogu srednjeveških avtokratov: za menoj propad! Vedno manj možnosti je, da se vojna izteče v zamrznjen konflikt, kot jih poznamo na nekaterih območjih nekdanje Sovjetske zveze.

A s tem stopnjevanjem političnega pritiska, med katerega lahko štejemo tudi zahtevo za članstvo Ukrajine v Natu, in vojaških aktivnosti, se vse bolj zapirajo vrata za čimprejšnji mir, saj so rane in zamere na obeh straneh vedno globlje in širše. Kot da trpljenja in trupel še ni bilo dovolj? A pri pozivih za mir in utišanju orožja ne smemo pozabiti bistvene stvari: Rusija je napadla Ukrajino in ne obratno, zato sploh ni dileme, na kateri strani naj bi bili Slovenci kot del demokratičnega sveta.


Preberite še


Najbolj brano