“Oče naroda” je pasé*

Ponedeljkov večer je na nacionalni televiziji minil v znamenju soočenja kandidatov za najvišjo politično funkcijo v državi. Glede na soočenja, ki smo jih vajeni iz časa državnozborskih volitev, je bilo tokratno presenetljivo kultivirano. Med predsedniškimi aspiranti lahko potegnemo kar nekaj vzporednic, gre pa med njimi zaznati tudi močna odstopanja. Da ob slednja trčimo, ko je govora o obstoječi oblasti, je seveda pričakovano. Toda tovrstna razhajanja so se na ponedeljkovem soočenju pojavila že pri izpostavljanju prejšnjih predsednikov države.

Slišali smo lahko imena prvih dveh in zadnjega v vrsti predsednikov, pa tudi tistega iz prejšnjega režima. Pozitivne lastnosti, ki so jih izpostavljali kandidati, so bile državniške sposobnosti, človečnost, poznavanje mednarodnih odnosov in ljudskost. Seveda se primerjavi in komentiranju aktualnega predsednika ni bilo moč izogniti. Z ene strani se je vsul plaz kritik njegove molčečnosti, z druge pa hvaljenje njegove ljudskosti. Ko se obregnemo ob pahorijansko ljudskost, ne moremo mimo tega, da ravno zaradi nje marsikatera mlada državljanka ali državljan ne pozna več dejanskih pristojnosti predsednika države. Ni le vrhovni poveljnik obrambnih sil in neka protokolarna entiteta, ki državljanom z zastvico maha z balkona. Imenuje in odpokliče lahko ustavne sodnike, veleposlanike in druge funkcionarje.

“Da, predsednik mora biti moralna avtoriteta, a v očeh mladih je izraz 'oče naroda' v tem kontekstu že zdavnaj pasé. Svojo moč je izgubil v preteklih dveh predsedniških mandatih.”

Poraja se vprašanje, ali na tem mestu res potrebujemo izkušenega, a hkrati ljudskega politika, ki bi nadaljeval zapuščino aktualnega predsednika. Starejše generacije, ki so doživele prehod iz prejšnjega v nov režim, nemara iščejo “očeta naroda”. Da, predsednik mora biti moralna avtoriteta, a v očeh mladih je izraz “oče naroda” v tem kontekstu že zdavnaj pasé. Svojo moč je izgubil v preteklih dveh predsedniških mandatih. Enako lahko trdimo o “predsedniku vseh Slovencev”. Tovrstne floskule, ki jih izkušeni politiki venomer ponavljajo, je uspelo Slovenkam, Slovencem in njihovim vladajočim že zdavnaj zediniti s pepelom. Gonja za očetom (ali materjo) naroda se mora nekje končati in potrebno je začeti teči po novi maratonski trasi. V času, ko je slovenska družba razkrojena, kot podganje trupelce na robu pločnika, palača na vogalih Prešernove, Erjavčeve in Gregorčičeve ceste v Ljubljani potrebuje entiteto, ki bo prek dipomatskih in drugih državniških metod vzpostavila trden odnos tako z vladno koalicijo kot tudi z opozicijo in predvsem civilno družbo.

* preživet


Preberite še


Najbolj brano