Pametne naprave v rokah nespametnih
Ni naključje, da je letošnja osrednja tema tedna otroka Skupaj se imamo dobro. Otroci potrebujejo druženje in igro in to je mogoče brez pametnih naprav, poudarjajo pristojni. Seveda smo oboje že vedeli in potem zaradi covida-19 in šolanja na daljavo pozabili (beri: dopustili, da nam pametna tehnologija povsem zavlada). Pandemija je že tako slabe razmere samo še poslabšala, znašli smo se tam, kjer bi se v nasprotnem primeru v bližnji prihodnosti.
Najmlajšemu, ki so mu zaradi zasvojenosti z igricami skušali pomagati v centru za zdravljenje odvisnosti v novogoriškem zdravstvenem domu, je bilo osem let. Na drugem koncu Slovenije je slišati, da sta neka triletna dvojčka poslušnost v vrtcu pogojevala z uporabo tablice. Da starostna meja novodobne nekemične odvisnosti pospešeno upada, je očitno, kot tudi, da prav ta odvisnost stopnjuje agresivnost. “Od stotih zasvojenih z drogo so nasilni trije, od stotih zasvojenih z igricami, socialnimi omrežji in podobnim, pa je nasilnih 37,” opozarja terapevt in vodja omenjenega novogoriškega centra Miha Kramli. Njegove ugotovitve že potrjuje naš vsakdanjik, najstniki se zabadajo z noži tudi v Sloveniji. Petnajstletni Mariborčan, ki je od dve leti starejšega vrstnika nedavno zahteval mobilni telefon in mu zadal več hudih ran, ni osamljen primer. Sredi julija je na portoroški plaži obležal 19-letni Izolan, zabodel ga je 17-letnik s koprskega podeželja. Prijatelji zabodenega so najprej stekli po pomoč, kasneje pa menda padli v nekakšen šok ... Domnevamo lahko, da mu je botroval pogled na pravo kri in prave posledice uporabe hladnega orožja, kar je povsem drugače kot v video igricah.
“Od stotih zasvojenih z drogo so nasilni trije, od stotih zasvojenih z igricami, socialnimi omrežji in podobnim, pa je nasilnih 37,” opozarja vodja novogoriškega centra Miha Kramli.
Začeti moramo torej pri tem, da otroci potrebujejo druženje in igro na prostem, ter pri tem, da so pametne naprave narejene za pametne oziroma zrele osebe. Malčkom v otroškem vozičku ne potiskajmo tablic in pametnih telefonov v roke, ker so to najslabše možne varuške, in ko gredo najstniki spat, se prepričajmo, da ne vzamejo s sabo ne telefonov ne tablic. Predvsem pa jim bodimo zgled - ko gremo z njimi na sprehod ali izlet, se pogovarjajmo z njimi, in ko smo doma, ne imejmo digitalnih naprav vseskozi pri roki. Po telefonu namreč posegamo že, ko čakamo na hamburger ali pico, in si pogosto dopisujemo z nekom, ki sedi za sosednjo mizo, v komunikacijo na daljavo pa se potem vključijo še drugi za isto mizo. Tudi ko sedimo skupaj, smo si lahko tako daleč, da nam niti naklonjenost ne gre več skozi želodec in gre vse več stvari in oseb mimo nas.