Ko kranjska klobasa ni več kar nekaj

V Evropski uniji imamo kar pregleden sistem zaščite živil in jedi. Seznam s prek 1500 vpisi je neke sorte katalog prehranske dediščine za izdelke z dodano vrednostjo. Okrogla rumeno-rdeča oziroma rumeno-modra znamkica govori o tradiciji, poreklu in o preverjenem kakovostnem standardu.

Ko je Slovenija vstopala v EU, se je kar nekaj skupin pridelovalcev odločilo za prvi korak, nacionalno zaščito svojih pridelkov oziroma kmetijskih izdelkov. Pot do zaščite je pomenila raziskavo okoliščin pridelave, ugotavljanje njene povezanosti s tradicijo in teritorijem ter opredelitev minimalnih standardov, potrebnih za vstop v zaščito. Učinki naj bi bili ugodni, ob samozavesti pridelovalcev tudi višja prodajna cena in z njo tako imenovana dodana vrednost, po drugi stran pa zagotovilo potrošnikom, da je to res to.

Prvi slovenski pridelek, ki je dosegel po nacionalni še evropsko zaščito in vpis na evropski seznam zaščitenih znamk, je bilo ekstra deviško oljčno olje slovenske Istre. Pridelovalci, ki so sledili proizvodni specifikaciji in pri kvalificiranih organih preverjali pristnost in kakovost svojega pridelka, so dobili pravico do visoke zaščitne znamke Zaščitena označba porekla. Gre za najvišjo obliko zaščite, ki označuje, da gre za pridelavo in predelavo na istem teritoriju, da vse faze potekajo v opredeljenem geografskem prostoru.

Dobra certifikacijska praksa je gotovo kranjska klobasa: dokler ni bilo zaščite, so pod tem imenom prodajali kar koli mletega v črevesu, po uveljavitvi zaščite je kakovost pravih kranjskih klobas neznansko poskočila.

Oljkarji so se v vse večjem številu odzivali na vabilo za vstop v zaščitno znamko, ki dokazuje pristnost sicer najbolj potvarjanega kmetijskega izdelka. Na vrhuncu jih je bilo že prek 70, po izteku roka, v katerem je Evropa spodbujala in pomagala s subvencijami za stroške certificiranja, pa je sledil osip. No, še zdaj so oljkarji najbolj množična združba med slovenskimi pridelovalci certificiranih izdelkov, a je oljčnega olja z zaščitno znamko na žalost veliko manj, kot ga je že bilo. Izgovori, da potrošniki itak vedo za kakovost posameznega pridelovalca, pa da je on zadosten garant, če da besedo in tudi, da niti EU niti oljkarski strokovnjaki ali kdo tretji ne bodo govoril, kako naj bo pridelano oljčno olje, so slaba popotnica za prihodnost. Oljčno olje z zaščitno znamko je tudi kak evro dražje od “domačega”, kar pa je na nizke cene in popuste občutljive slovenske potrošnike nekoliko odvrnilo od nedvoumno zagotovljene kakovosti. Kakor koli, oljčnega olja, ki bi si zaslužilo znamkico ZOP, je najverjetneje veliko več, kot je označenega. To lahko upravičeno domnevamo, a tudi drugi gradnik kakovosti, ocenjevanje za Zlato oljčno vejico, ki praznuje 30-letnico, doživlja zadnja leta osip. Potrošniki se morajo torej v veliki meri nasloniti na zaupanje in na lasten občutek.

Za oljčno olje je še ena, novejša oznaka ZOP, ki je bila dosežena v sodelovanju Slovenije in Hrvaške. Čezmejno je zaščiten tudi istrski pršut, ki ga na tržišču pri nas (še) ni, na poti k zaščiti pa sta istrska klobasa in meso istrskega goveda. Evropsko zaščito ima veliko pršutov, seveda tudi najbolj sloveči v Španiji in Italiji, pri nas je kot Zaščitena geografska označba na listo uvrščen kraški pršut. Ta označba je geografsko manj omejujoča, saj specifikacija določa le postopke predelave na Krasu, surovina je lahko od drugod. Tretji steber evropske zaščite je Zajamčena tradicionalna posebnost, kamor so uvrščeni idrijski žlikrofi.

Na slovenskem tržišču je količinsko sorazmerno malo izdelkov, ki so pridelani in naprodaj pod evropsko zaščitno znamko. Manj, kot bi jih lahko bilo, za kar pa še zdaleč ni krivda le pri kmetih, ki se ne podajajo v stroškovno in časovno nekoliko obremenjujoče certificiranje. Za nekatere skupine je država namesto pospeška evropskim znamkam uvedla nove, denimo izbrana kakovost Slovenije, ki so imele v prehodnem obdobju ohlapnejše kriterije za uveljavitev. Svoje oznake, ki spominjajo na znamke a brez neodvisnega certificiranja, uvajajo tudi bodisi trgovci bodisi veliki proizvajalci. V gozdu oznak kakovosti mora birti potrošnik tudi nekoliko informiran, da ne rečemo kvalificiran, saj marsikaj, kar je videti kot tisto, kar bi naj bilo, to ni.

Dobra certifikacijska praksa je gotovo kranjska klobasa: dokler ni bilo zaščite, so pod tem imenom prodajali kar koli mletega v črevesu, po uveljavitvi zaščite je kakovost pravih kranjskih klobas neznansko poskočila, približki pa so dobili neka druga imena.

Skratka, dobro je, da imamo zaščitne znamke, da je v njihovem okviru marsikaj, kar je naša prehranska dediščina. Dobro je za domačega potrošnika in za tujca, ki si želi česa pristnega in kakovostnega iz naših krajev. 26 vpisov na evropski seznam ni zanemarljivo, a je manj od potenciala, tudi zato, ker nanoškega sira, šebreljskega želodca in istrskega pršuta sploh ni, so samo črka na papirju. To, da je državni portal o super hrani še nedavno vabil k okušanju nanoškega sira iz mleka krav izpod Nanosa, niti ni eksces, je zgolj podoba odnosa, v katerem je med odločevalci in pridelovalci nek agencijski inkasant. Tudi zato se ne bomo smeli čuditi, če nas bodo kmalu obvestili o neki novi znamki za kakovost. Saj, za nas tisto, kar je za Francoze, Italijane, Špance, Avstrijce, Grke in še koga tako rekoč biblija, ni dovolj dobro.


Najbolj brano