Priložnost, ki je ne gre zapraviti

Spreminjanje ustave je, tudi ko gre za neproblematične stvari, dolgotrajen postopek. Od pobude za vpis znakovnega jezika do njegovega dejanskega vpisa v ustavo, denimo, sta pretekli več kot dve leti. Ker gre za posege v temeljno družbeno pogodbo naše skupnosti, morajo biti kakršnekoli spremembe premišljene in strokovno utemeljene. Pravniki in politiki bi temu rekli, da je treba ustavo spreminjati s tresočo roko. Varovalka, ki ščiti pred samovoljnimi posegi zdaj enih, zdaj drugih predstavnikov oblasti v ta najpomembnejši akt države, je dvotretjinska večina, potrebna za uveljavitev kakršnih koli sprememb.

Po dolgem obdobju, ko tolikšne večine nikakor ni bilo mogoče doseči, smo zdaj na točki, ko NSi koaliciji skorajda ponuja svojih osem poslancev za izglasovanje nekaterih ustavnih sprememb. Nekaj bi bilo treba narediti predvsem z volitvami v državni zbor, ki so ukrojene bolj po meri političnih strank kot volilcev. Ker lahko politične stranke s premišljenim umeščanjem kandidatov v izvoljive okraje nadzorujejo, kdo bo izvoljen, je sedanji sistem strankokratičen in ne demokratičen.

Ključna bo pripravljenost odpovedati se majhnemu delu politične moči, da bi družbi omogočili bolj demokratičen razvoj. Priložnosti, kakršna je zdaj, morda ne bo več, zato je ne velja zapraviti.

Ob premislekih, kako dati volilcem več vpliva in jih s tem tudi motivirati, da bi se raje udeleževali volitev, so v ospredju tudi argumenti, da bi spremembe volilnega sistema doprinesle k večji stabilnosti vlad. Zaradi proporcionalnega volilnega sistema s štiriodstotnim volilnim pragom so bile vladne koalicije že večkrat talke najmanjše koalicijske partnerice.

Idej za spremembe je več in čeprav se zdi tista o odpravi okrajev in uvedbi preferenčnega glasu zdaj zelo uresničljiva, se utegne volja do morebitnega glasovanja o njej omajati, pomisleki pa okrepiti, kot so se v preteklosti že večkrat. Nenazadnje bi morale politične stranke spremeniti volilni sistem, ki so ga same spretno izkoriščale.

Prenos imenovanja sodnikov iz državnega zbora k predsedniku države že uživa podporo štirih poslanskih skupin, ki imajo skupaj ustavno večno, a tudi tu so razlike v podrobnostih (trajanju poskusnega mandata in sestavi sodnega sveta). Ostalo, kar je na mizo dala NSi, je še odprto.

Ustavo bo na koncu možno spremeniti le, če bodo vse štiri strani (na SDS lahko v tej zgodbi pozabimo) pripravljene skleniti kakšen kompromis. Ključna bo pripravljenost odpovedati se majhnemu delu politične moči, da bi družbi omogočili bolj demokratičen razvoj. Priložnosti, kakršna je zdaj, morda ne bo več, zato je zaradi sebičnih razlogov ne velja zapraviti.


Preberite še


Najbolj brano