Ustavna pravica, vredna 600 evrov
Problematika vasi Koče na Postojnskem je zelo dobra, po svoje simptomatična ilustracija tega, kako izmuzljiv pojem je lahko država - tista, ki naj bi med drugim skrbela za zdravo življenjsko okolje svojih državljanov. A žal takrat, ko jo potrebujemo, pogosto postane zgolj nekakšna razsuta sestavljanka institucij, ki ne sežejo onstran birokratskih okvirov sklicevanja na svoje (ne)pristojnosti in se oklepajo nekakšnih predpisov in mejnih vrednosti, nočejo pa videti in reševati problema celostno. Kaj šele po možnosti čim prej, ne pa v neki nedefinirani prihodnosti, ko bodo opravljene študije, sprejeti načrti, zagotovljen denar, izvedeni razpisi …
Verjetno se sliši znano marsikomu, ki je, s podporo države, brez nje ali kar proti njej, že bil kakršnokoli bitko.
Država žal takrat, ko jo potrebujemo, pogosto postane zgolj nekakšna razsuta sestavljanka institucij, ki ne sežejo onstran birokratskih okvirov sklicevanja na svoje (ne)pristojnosti.
Vaščanom Koč - v usodi katerih se lahko prepozna še marsikatera lokalna skupnost pri nas - se je praktično pred pragom nakopičila vrsta dejavnosti z negativnimi vplivi na kakovost bivanja in zdravje. Železnica, na kateri se je v zadnjih letih promet krepko povečal, pretovarjanje železa na nakladalni rampi (ki se je, kar velja poudariti, prav zaradi hrupa moralo iz drugega kraja umakniti), zelo prometna tranzitna cesta, vojaško vadišče, obrtno-industrijska cona, nezakonito odlagališče odpadkov in tudi grozeča možnost, da jih povozi še avtocesta. Ko se ti vplivi seštejejo, postane življenje malodane neznosno.
Nekateri bi sicer odvrnili, da imajo pač smolo in da bi, vsaj tisti, ki so se priselili na novo, pač lahko vedeli ali pa predvidevali, kam prihajajo in kaj jih čaka. Toda to je približno tako, kot če bi se na Slovenskih železnicah še kar sklicevali, da železniška proga itak teče tod mimo že več kot 150 let, v vojski, da je poligon pač dediščina prejšnje države, ki jo lahko (skupaj z zavezniki) nemoteno uporabljajo še naprej, na inšpekcijskih službah, da sicer izrekajo denarne kazni, a brez učinka, v gospodarstvu, da imajo delovna mesta prednost za vsako ceno …
Lahko pa, nasprotno, izrazimo utemeljeno pričakovanje, da bodo tisti, ki so za to poklicani in odgovorni, pokazali vsaj malo dobre volje in pripravljenosti, da negativne vplive vsaj omilijo, če že ne izničijo, in da skušajo poiskati ravnotežje, ki omogoča sobivanje vseh ali vsaj večine vpletenih. Vsako izmikanje, sprenevedanje in prelaganje ukrepov na nedefinirano prihodnost namreč ni nič drugega kot potrditev, kako malo je, ko so v igri interesi kapitala, vredna kakovost življenja običajnih državljanov, sicer tudi davkoplačevalcev. Menda ne 600 evrov, kolikor jih baje Odpadu, ki obrača več desetmilijonske prihodke, za najem zaračuna SŽ-Infrastruktura, ki je, mimogrede, lani zabeležila 6,7 milijona dobička?