Od “monopola” ameriških pic do mojstrov v Italiji in na Japonskem
Pred dnevi je Netflix začel s predvajanjem težko pričakovane osme sezone zelo vplivne kulinarične serije Chef's Table, ki je tokrat pod drobnogled postavila verjetno najbolj priljubljeno in pogosto jed na svetu - pico.
Avtor priljubljene kulinarične serije Chef's Table David Gelb se je
tokrat poglobil v svet pic.
Avtor serije, danes 38-letni David Gelb, je po zelo lično zapakiranih portretih izstopajočih kulinaričnih svetovnih imen, kot so Massimo Bottura, Francis Mallman, Gaggan Anand, Vladimir Mukhin ..., njegova ekipa pa je posnela tudi epizodo z Ano Roš, ustvaril še nekaj tematsko obarvanih sezon. V četrti sezoni je raziskoval svet slaščičarjev, v predzadnji mojstrov žara, v zadnji sezoni pa so končno prišli na vrsto tudi picopeki.
Od šestih picopekov kar trije ameriški
Ker gre za ameriško serijo in ker pica tam uživa poseben status glede priljubljenosti, so od šestih delov kar trije posvečeni ameriškim fenomenom na tem področju, dve italijanskim magom, ena epizoda, pričakovano, pa je bila posneta na Japonskem, ki že tradicionalno skriva številne mojstre, ki se študiozno in zelo predano lotijo perfekcioniranja jedi, bodisi domačih bodisi tujih.
Čeprav Gelb že od vsega začetka kombinira različne režiserje najverjetneje s ciljem, da se malce bolj diverzificirajo posamične epizode, je ustoličil zelo prepoznaven, izčiščen slog, ki posamezne jedi (signature dish) še bolj povzdigne, drži se tudi ustaljene pripovedne formule, v kateri izpostavlja vzpone in padce ter življenjske preizkušnje, ki so jih izbrani kuharski mojstri morali prestati. Velik pomen pa ima tudi trajnostni pristop do kuhanja, ki temelji na sezonskih, lokalnih surovinah.
Emocije pred hrano?
Že prva zgodba drznega Chrisa Bianca zaobjame vse tri omenjene prvine. Bianco je namreč v pozabljenem Phoenixu s surovinami, ki jih ponuja Arizona (predvsem žito, ki ga, zanimivo, veliko izvozijo v Italijo) začel ustvarjati avtorsko pico, po mnenju nekaterih najboljše v ZDA, a tu je tudi njegova težka osebna zgodba ... Z zelo osebnim pečatom je podprta tudi zgodba Ann Kim, ki je po rodu iz Južne Koreje in je priseljensko izkušnjo njene družine “predelala” skozi ustvarjanje pic. Ja, na njenem meniju boste kakopak našli tudi tisto s kimčijem.
Najbolj burna je življenjska zgodba rimskega picopeka Gabrieleja Boncija, zvezdnika italijanskih kuharskih oddaj, ki je rimsko različico pice (pizza in teglia) povzdignil na gourmet raven. Toda vsa slava, visoka pričakovanja so terjala precej visok davek. Četrta epizoda je posvečena Francu Pepeju iz Caiazza v okolici Neaplja, ki ustvarja avtorsko preddrugačene variacije na neapeljsko pico (zelo zanimiva margherita sbagliata), proslavil pa se je tudi z zelo minimalističnimi pica sladicami. Peto epizodo o japonskem skromnem zenovskem picopeku Yoshihiru Imaju je režirala Abigail Fuller, ki je ustvarila tudi epizodo o Ani Roš. Ta epizoda je perfektna zmes japonske predanosti, enostavnosti in stika z naravo. Najmanj prepričljiva v smislu kakovosti končnega izdelka je zadnja zgodba o Sarah Minnick iz Portlanda v Oregonu, kjer, kot slišimo, je DIY (naredi sam) drža že v DNK-ju njenih prebivalcev. Da, verjetno se je izmojstrila v delanju testa, toda končni občutek je, da so njene sestavine na pici napaberkovane precej brez repa in glave.