Vrnitev Primorske: radost ostaja povezana z bolečino

Pisal se je 15. september 1947, ko se je uveljavila Pariška mirovna pogodba z Italijo ter se je Primorska vrnila k matični domovini. Spomin, star 75 let, je bil na predvečer obletnice rdeča nit državne proslave v Avditoriju Portorož, ki jo je režirala Yulia Roschina, navdihnil pa pred kratkim umrli pisatelj Boris Pahor. Slavnostna govornica je bila predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič.

PORTOROŽ > “Ker je po težkih medvojnih in vojnih letih na drugi strani meje ostalo veliko slovenskih krajev in ljudi, je praznovanje vrnitve Primorske matični domovini še vedno povezano z bolečino. To pomeni, da boj narodne zavesti še vedno ni končan. Vendar se danes bije na drug način, in sicer v obliki ohranjanja slovenskega jezika, slovenske kulture, tesnega sodelovanja zamejskih Slovencev z domovino in opozarjanja na pravice slovenske narodne skupnosti v Italiji,” je zbrane v Avditoriju nagovorila predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič.

Svoboda je krhka

Njene besede so močno odmevale, saj je spomnila, da smo še nedavno na lastni koži občutili, kako zelo krhka je svoboda. Slovenija je začela drseti v avtokracijo, je spomnila Urška Klakočar Zupančič, doživeli smo neustavno kršenje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so bile priborjene in za katere so naši predniki dali tudi svoja življenja.

Urška Klakočar Zupančič, predsednica državnega zbora: “Praznovanje vrnitve Primorske matični je domovini še vedno povezano z bolečino. To pomeni, da boj narodne zavesti še vedno ni končan. Vendar se danes bije na drug način, in sicer v obliki ohranjanja slovenskega jezika, slovenske kulture, tesnega sodelovanja zamejskih Slovencev z domovino in opozarjanja na pravice slovenske narodne skupnosti v Italiji.”

Med njimi so primorske junakinje in junaki, je poudarila Urška Klakočar Zupančič, kleni borci proti podjarmljenju, proti raznarodovanju, proti ideologijam, ki ustvarjajo rasne, narodne in etnične neenakosti in proti diktaturi enoumja.

“Današnji predpraznični večer je posvečen njim. Tistim, ki jih ni bilo strah. Tistim, ki so želeli biti svobodni - tudi tako, da svobodno živijo svojo nacionalno zavest - govorijo slovensko, pišejo slovensko, delujejo slovensko ... Drznem si trditi, da če jih ne bi bilo, danes ne bi imeli svoje države. Slava jim! In slava vsem, ki so se v preteklosti in se še danes borijo za človeškost, za spoštovanje, za solidarnost, za svobodo!” je čustven govor sklenila slavnostna govornica državne proslave vrnitve Primorske k matični domovini.

Proslava z navdihom Borisa Pahorja

Govoru predsednice državnega zbora je sledil umetniški del proslave, ki ga pod naslovom Ljubezen, svoboda, resnica, pravica režira Yulia Roschina. Navdih je našla v življenju, osebnosti in literarnem opusu Borisa Pahorja, najpomembnejšega zamejskega literata in enega najpomembnejših slovenskih pisateljev.

Ustvarjalci proslave so izpostavili tisto, kar plemenitega prehaja iz preteklosti v sedanjost, poseben poudarek pa namenili primorski ustvarjalnosti. Po eni strani so se ji poklonili z izborom nastopajočih, večinoma Primorcev, predvsem pa z izborom del priznanih likovnih umetnikov 20. stoletja, povezanih s Primorsko, ki so na video zidu dopolnjevali dogajanje na odru. Navsezadnje pa je bil tudi izbor oblačil nastopajočih plod ustvarjanja nekaterih vidnejših primorskih modnih oblikovalk.

V protokolarnem delu državne proslave smo spremljali tudi pregled in mimohod ešalona praporščakov in zastavonoš bojnih zastav.

Odlomke iz Pahorjevih del in intervjuja, ki ga je lani, ob svojem 108. rojstnem dnevu, dal Primorskim novicam in Primorskemu dnevniku, so interpretirali dramski igralci Vladimir Jurc, Lara Janković, Mak Tepšić in Gaja Filač, povezovali pa so se s poezijo Josipa Ostija in Srečka Kosovela ter glasbo. Nastopili so Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič, Avtomobili, Drago Mislej Mef, Lea Sirk, Vasko Atanasovski,Teo Collori, Štefica Grasselli, Jure Lesar, Gregor Ravnik in Policijski orkester. S skladbo Gozd so se poklonili prav tako letos preminulemu Marku Breclju.

Glasbo in literaturo je dopolnjeval ples v izvedbi Nastje Bremec Rinye in Michala Rinye ter plesalcev MN Dance Company. Scenarij sta napisali Yulia Roschina in Ana Pandur, ki je prevzela tudi dramaturgijo, glasbeno vodstvo je imel v rokah Vasko Atanasovski, scenografija in kostumografija sta bila delo Vasilije Fišer, pod koreografijo sta se podpisala Nastja Bremec Rinya in Michal Rinya, oblikovanje videa je bilo plod dela Dena Baruce, svetlobe pa Gregorja Smrdelja.

---