Zvezdice so tudi pločniki
Država je naredila dobro potezo, ko je plačala Michelinu, da v svoj gastronomski šopek uvrsti tudi Slovenijo. Naše najbolj izpostavljene gostilne so tako na pomembnem zemljevidu, kjer bi brez te investicije zevala bela lisa. Razprava o tem, ali je prihod Michelina preplačan ali ne, je sicer legitimna, a takšna je bila pač cena. Če se v Franciji, Italiji in še kje Michelinu splača izdaja, se mu v Sloveniji zagotovo ne bi. Se pa splača Sloveniji, saj je prav legendarni gastronomski vodnik pripomogel k formiranju nove skupine turistov, ki prihajajo v prvi vrsti zavoljo gastronomskih doživetij.
Morda so že kdaj prej slišali za Kobarid, za Staro selo pa zagotovo ne. Kakor tudi ne za Rodik, Šentjošt, Zgornjo Kungoto, Bakovce … Verjetno jih ne bi bilo naokrog, če jih ne bi dosegla beseda o naših kulinaričnih reprezentantih. Da, reprezentantih. Tako kot ne morejo biti vsi, ki igrajo košarko, v izbrani vrsti, je tudi pri gostilnah. Kriterije in izbor, koga priporočiti belemu svetu, smo pri nas v pomembni meri zaupali Michelinu. Našemu kulinaričnemu selektorju. Itak bodo polemike, ali so pravilno izbrali, koga bi še morali in kdo vse je vplival na izbor, a izbor je njihov, ne Jožetov ali Marijin.
Da bi bila Slovenija vrhunska gastronomska destinacija in ob boku najboljših, nam še veliko manjka. Paradoksalno lahko zveni, da še najmanj v najbolje ocenjenih gostilnah.
Da bi bila Slovenija vrhunska gastronomska destinacija in ob boku najboljših na svetu, nam še veliko manjka. Paradoksalno lahko zveni, da še najmanj v najbolje ocenjenih kuhinjah in gostilnah. A gastronomska doživetja so precej širša od obiska v Hiši Franko ali na Zemonu. K ustrezni ravni doživetij prispeva marsikaj, vključno s ponudbo lokalnega bifeja in trgovine, stanje pločnikov in kolesarskih poti, delujoč javni prevoz, oznake ob poti …
Michelin pravzaprav poveča pričakovanja gostov na celotni turistični fronti. Seveda so najbolj izpostavljeni gostinci z zvezdicami in priporočili. Tako kot pričakovanja je velika tudi odgovornost do sebe in gostov. V viralnem svetu se napake ne odpuščajo, v času draginje pa znajo biti usodne. Po eni strani je velikanski stroškovni pritisk, saj se dražijo živila, energija in nasploh vse, po drugi strani pa potencialni gostje hitro in brez velikih bolečin zamrznejo željo po vrhunskih gastronomskih doživetjih. In ker jih ni, tudi ne prespijo, ne gredo na kozarec vina, na kavo in sladoled ...
Če smo začeli še končajmo z državo. Ko je plačala Michelinu, je obenem izdala tudi naročilnico za vrsto drugih spremljajočih zadev. Če to razumejo, potem je tistega pol milijona na leto naložba, če ne, je bil strošek ...