Policija mi ne verjame
Ne, resno, naslednjič se ne bo končalo tu, prmejduš, da ne bom s priliznjenim nasmeškom odkimal “nič”. Odgovoril bom z vprašanjem: “Ali vam iskren odgovor, s katerim vam nameravam postreči, gospod policaj, pardon, policist, sploh kaj pomeni?! Ali pa je povsem vseeno, kaj odgovorim? Doslej sem zmeraj rekel 'nič alkohola', pa sem vsakič pihal. Me boste torej spustili naprej, če odgovorim 'uf, nocoj sem pa pola kafane popio', a, a?”
Ni sicer čisto res, nekoč sem - ker verjamem, da iskrenost nekaj šteje - priznal, da sem ob večerji popil dva glažka vinčka, a pred več urami, medtem sta že izhlapela. Pa se je policaj - se opravičujem, zatika se mi papirnati “policist” - požvižgal na iskrenost z laično samooceno vred. “Ti si nor!” je jutro zatem robantil prijatelj, “kdor prizna dva glaža, je sigurno spil vsaj flašo, to bi pa ja lahko vedel.” Nisem vedel. In tako je policaj kar zažarel, vame že potiskal svojo slamico ... pa mahoma usahnil: eh, nič-nič. “Saj sem rekel,” sem skomignil.
Ne, nič drugačen nisem od vas, nič bolj skuliran, tudi mene ob pogledu na policaja ob cesti stisne v želodcu. Tudi mene pograbi taka panika, kot da mi z zadnjega sedeža izpod cerade špega razmesarjeno truplo, v prtljažniku pa prevažam kup na črnem trgu kupljenega orožja in žakelj kokaina.
Ta refren ponavljam vedno in znova in zopet, tudi pred nekaj nočmi sem ga, ko mi slovenska policija spet ni verjela na besedo. Tokrat pa policaja nista usahnila, nasprotno, ob dveh zjutraj sta v ljubljansko meglico že kar navdušeno pomahala z alkotestom, poglejte, nič-nič, morda bi mi tudi čestitala, če ju ne bi mrko prekinil: “Saj sem rekel.” In odpeljal. Vse do temnih obrisov mogočnega Nanosa bi moj sopotnik moral poslušati traktat o etiki in morali, ki bi ju tudi varuhi reda morali izkazovati, potem ko postavijo jasno vprašanje in dobijo nič manj eksakten odgovor ... Ampak sva že nekje pri tabli s Cankarjem prešla na vice. Pravi policaj: “Vozniško, prosim.” Pa šofer rigne in se zareži: “Ma daj, ne zajebavaj me, prejšnji teden si mi ga vzel!” Ali pa tisti: “Ste popili kaj alkohola, gospod?” “Ma itak, saj si trezen ne upam med te norce na cesti!”
Še jih je, brez konca in kraja, boljših in slabših - in vicev in policajev. In voznikov, jasno. Od poslancev in županov, teh revčkov, ki morajo piti skupaj z ljudstvom, saj ga zastopajo, vse do nas, smrtnikov, ki se tresemo tudi trezni. Ne, nič drugačen nisem od vas, nič bolj skuliran, tudi mene ob pogledu na policaja ob cesti stisne v želodcu. Tudi mene pograbi taka panika, kot da mi z zadnjega sedeža izpod cerade špega razmesarjeno truplo, v prtljažniku pa prevažam kup na črnem trgu kupljenega orožja in žakelj kokaina. Šele ko se spomnim, da sem vse to večer poprej videl v enem lepem ameriškem filmu, se počasi pomirim. A ne povsem, ne do tistega nič-nič.
Sicer pa imam s policijo, četudi mi ne verjame na besedo, čisto korektne odnose. No, ne kličem je za vsako figo, ne ovajam ne beguncev ne sosedov, navdušen nisem niti nad kaznimi za prehitro vožnjo, če pa vem, da je na tisti ravnici sredi ničesar sredi noči nesmiselno voziti trideset na uro. Načeloma pa proti policajem nimam nič, nasprotno, s kakim od njih se prav rad družim tudi zasebno.
Ne me razumeti narobe, ampak če sem čisto pošten: rad tudi piham. Ker rad slišim nič-nič, že vse od mladosti-norosti, ko smo v klapi imeli sistem, ki ni zatajil: kdor vozi, ne popije niti italijančka. Pa všeč mi je, da policija pristen stik z ljudstvom ohranja tudi v brezstični digitalni družbi. Že, že, ni več tistega opotekanja po ravni črti in drugih akrobatskih vragolij, s katerimi si svojčas dokazoval, da boš varno priplul v pristan, vendar stik ostaja. Niso še izumili radarja, ki bi na daleč vonjal alkoholne hlape, meriti jih ni mogoče niti z bluetoothom. Zadnje čase me sicer moti, da sem primoran pihati kar za volanom, sede v avtu. Raje bi stoje, med policajema, z ramo ob rami, kot se za dedce spodobi, kajneda. Stare navade se ne morem otresti, še zmeraj vsakič odpnem varnostni pas, ko mi “ponudijo” alkotest, pa se urno spet zapenjam, brbljam, da sem bil zapet, a sem se odpel, ker sem mislil ... Razumem, zakaj je potem treba dokazati, da me je varno spustiti naprej.
Nič drugače ni bilo to poletje. Na vroči točki: s parkirišča pred barom lahko zapelješ samo v enosmerno ulico, druge poti ni, na koncu pa v zasedi preži državni organ. Tokrat je pristopila policajka, zato je bilo vse še bolj simpatično. Je bilo kaj alkohola? Nič! Dobro, bomo vseeno opravili alkotest. Prav. Nakar čakam. Punca stopi za avto, s kolegom nekaj opletata s svetilko, tudi v redu, si mrmram, preverjata registrsko. Čez čas se obrazek vrne k oknu, poprej uradna resnost se umakne hudomušnemu nasmehu: “Gospod Gombač, danes bi lahko bili pijani ko čep. Alkotester se je pokvaril. Uradno: tehnične težave.”
Kaj bi. Vzdihnil sem: “Dobro, tokrat naj bo, bom zamižal na eno oko in vam pogledal skozi prste. Ampak glejte, da bo naslednjič delal. Lahko noč!”