Čas je za novo, mirno vstajenje!
Tri četrt stoletja po krvavo priborjeni priključitvi Primorske k domovini bo ta prihodnjo sredo praznovala svoj največji ponos. Sočasno tisti srčni del zgodovine, ki jo v današnji različnosti in za potrebe statistike razdeljeno v tri regije, sploh povezuje. Ker statistika Primorski ne kaže dobro, se bo ob spominskem lepilu skupaj z državo morala vprašati, s kakšnim žarom bi nazadujoča, podnebno najbolj ogrožena, sploh še lahko segla do poslednjih primorskih domov.
Primorsko so po raznarodovalnem ponižanju in vojni 15. septembra 1947 vrnili domovini. Ko so jo najmočnejši tedanjega sveta z londonskim paktom leta 1915 obljubili Italiji in ji jo z rapalsko pogodbo leta 1920 tudi formalno dodelili, so Primorci vstali enotno in skozi borbe in trpljenje, kot poje buditeljska, neformalna himna, zmagali. Po praznovanju bodo morali Primorci veliko spremeniti, da si bodo ob presušenih vodnih zbiralnikih in njivah, na požariščih, prezasedenih cestah ... čim manjkrat razbijali glave.
Ali bo povsem spremenjena Primorska, v dobršnem delu talilni lonec ljudi z vseh vetrov, 75 let pozneje še zmogla enotnost za izhod iz razvojnega nazadovanja in razklenitev podnebnega oklepa, ki najhitreje jekleni prav njej? Vsaj toliko dela kot Primorci bo morala postoriti država z eno najbolj primorskih vlad na čelu. In to nemudoma!
So Primorci, današnji prebivalci v državi geografsko najbolj raznolike, v južnem delu najbolj vroče zaželene, v zahodnem demografsko najhitreje umirajoče pokrajine, sploh pripravljeni na novo vstajenje?
Pa so Primorci, današnji prebivalci v državi geografsko najbolj raznolike, v južnem delu najbolj vroče zaželene, v zahodnem demografsko najhitreje umirajoče pokrajine, sploh pripravljeni na novo vstajenje? So pripravljeni mirno potegniti zavore pretiranemu materialnemu kopičenju in v prid sebi in domovini ponovno prižgati trajnostno zanesljivo luč?
Niso. Tako kot ni večina Slovencev, Evropejcev, Američanov ... Navsezadnje jih z izjemo imena Primorska, njene srčno borbene utemeljitve in pričujočega časopisa, ne povezuje nič. Dobrih 800 prebivalcev Sečovelj nesporno ne zanima, zakaj denimo v petkrat večji zgornjesoški Bavščici komaj še životari manj kot 20 ljudi. Šempetrci, ki se jih preko 400 drenja na kvadratnem kilometru, prav tako ne, da se Bovškemu z manj kot devetimi prebivalci na prav taki površini obeta demografski zlom. Naštevali bi lahko v nedogled. Dejstvo je, da so vsi, in bodo še bolj, odvisni od vsestransko uravnoteženega razvoja. Od bolj smiselne porazdelitve in vlaganj v povezavo virov in dobrin, ki jih je za dva milijona duš v Sloveniji več kot dovolj.
V noro centralizirani, zbirokratizirani, politično sprti, skorumpirani Sloveniji, v še bolj zbirokratizirani Evropi na robu vojne in vsemogočih kriz, je zgolj razumevanje tega dejstva misija nemogoče. Ker je tako, večji primorski regiji - Obalno-kraška in Goriška - razvojno vse občutneje gledata v hrbet Osrednjeslovenski regiji. Ker slednja divja na račun davno izkoriščenih okoljskih virov, je, sicer še ne dojeto, najbolj ogrožena regija v Sloveniji.
Tudi primorskima regijama, čeprav sta z indeksom razvojne ogroženosti zgrmeli pod povprečno slovensko razvitost, gre ekonomsko dobro. Hitreje nazadujočo Goriško ogroža vse težja demografska slika, podobno kot Obalno-kraško tudi razvoj na račun okolja. Obe pa na račun divjanja Ljubljane in okolice prizadeva še pomanjkanje kohezijskih razvojnih virov, saj sta umeščeni v družbo najbolj razvitih v Evropi. Tu je še tretji del Primorske, ki na obrobju Notranjske vseskozi caplja pred Prekmurjem na predzadnjem razvojnem klinu, a je okoljsko v daleč najboljšem položaju za bodoči trajnostno vzdržen razvoj.
To pove, da bi morali materialno prerivanje za več, bolje in hitreje, davno pospraviti na smetišče zgodovine. Iz nje pa bi morali obuditi vse, kar je privedlo do priključitve Primorske k domovini in prej do osvoboditve domovine in širšega prostora sploh.
Z vrednotami narodnega osvobajanja, ki so in bi lahko brez orožja zmagovale sedanje izzive, je petnajst minut čez dvanajsto nujno dati slovo pogubni centralizaciji Slovenije. Samostojne in močne pokrajine so korak iz nje. Trdo delo, poštenje, ozaveščenost in edina dovolj razkošno prisotna solidarnost so porok želenih sprememb. Ob pogubnih deviacijah, ki jih živimo, v učinkovitost pokrajin skoraj nihče ne verjame. Večina v njih, tudi v pravkar predlaganih, vidi le nepotrebno zapravljanje denarja. Še najbolj bržčas raznorodni južni Primorci, ki so na sicer davnem, katastrofalno obiskanem posvetovalnem referendumu o pokrajinah, edini ob osrednjeslovencih, predlagano pokrajino zavrnili. So se pa v Goriški in Obalno-kraški predlagani regiji večinsko odločili za alternativno ime Severna in Južnoprimorska pokrajina.
Odločili so se torej za zgodovinsko lepilo, ki je Primorsko porodilo. V sredo bodo mnogi ponosno vstali, zapeli o borbah, ponižanju, zmagah, trpljenju in pravem obrazu za čas, ki je neizpodbitno minil. Če bodo, zlasti odločevalci, z iskanjem za sedanjost pravega obraza čakali, bodo dočakali nepojmljivo slabše čase od trenutnih. So pa za prvim ovinkom.