Uši so nadloga, ki se hitro širi, posebej ob začetku šole

Že leta se med šolarji in otroki v vrtcih pojavljajo uši. Niso znak pomanjkanja higiene, se pa hitro širijo s stiki med otroki. Nacionalni inštitut za javno zdravje svetuje staršem redne preglede lasišča otroka. Ob pojavu uši mora starš obvestiti učitelje, ti pa vse starše otrok v razredu. Uši uspešno zatre le kolektivna akcija vseh sočasno, s pomočjo posebnih šamponov in pripomočkov.

SLOVENIJA > Po navedbi NIJZ naglavne uši ne sodijo med nalezljive bolezni in tudi ne prenašajo nalezljivih bolezni, so pa zelo nalezljiv človeški parazit.

Nihče ne razpolaga z zanesljivimi podatki o tem, koliko ljudi vsako leto dobi uši. Znano pa je, da uši ne izbirajo žrtev ne po starosti ne po spolu, tudi po rasi in razvitosti okolja ne. Se pa praviloma pogosteje širijo med otroki, saj so ti vsak dan v tesnejših stikih kot odrasli.

Uš, človeški parazit

Uš je človeški parazit, ki se hrani izključno s človekovo krvjo. Zadržuje se na lasišču, kjer samica leže jajčeca (gnide), ki jih lepi na lase. Iz jajčec se izležejo bele nimfe, ki zrasejo v odrasle uši temne barve, velike od ena do tri milimetre. Da pride do hrane, ta parazit pika, kar človek občuti kot nadležno srbenje.

“Primeri ušivosti se v Sloveniji ne spremljajo načrtno, enako tudi ne v večini drugih držav. Na podlagi sporočil, ki jih sprejemajo šole, zdravstvena služba v osnovnem zdravstvu ter epidemiologi, pa je znano, da se ušivost med otroki običajno poveča takoj po začetku šolskega leta ter po vrnitvi z različnih obšolskih dejavnosti, kjer so bili otroci v tesnejšem stiku,” pojasnjujejo na NIJZ.

Redna kontrola lasišča

Ali zaznavajo v zadnjem času bolj množičen izbruh ušivosti pri otrocih, smo preverili v otroško-šolskem dispanzerju v koprskem zdravstvenem domu. Odgovarjajo, da to poletje in zadnje tedne v pediatričnih in šolskih ambulantah niso zaznali izbruha ušivosti. Je pa znano, da so uši med otroki ves čas prisotne. Zato je pregledovanje lasišč otrok ne le priporočljivo ampak tudi obvezno, saj je le tako mogoče uši hitro zatreti.

Uši ne izbirajo žrtev in kraja

Nobena študija ne potrjuje, da bi imele uši raje čiste kot umazane lase in ušivost ni pokazatelj pomanjkanja higiene. Naglavne uši se pojavljajo po vsem svetu, tudi v razvitih državah. Dokazano je, da ušivost povsod narašča. Ocene razširjenosti se razlikujejo od države do države, odvisno od vrste in števila tovrstnih izvedenih raziskav. Znan je podatek iz ZDA - ameriški Center za nadzor nad nalezljivimi boleznimi navaja, da se z ušmi vsako leto okuži med šest in dvanajst milijonov otrok, starih od tri do enajst let.

Lahko se zgodi, da se bodo na začetku šolskega leta uši spet bolj množično pojavile, ker se bodo vsi otroci spet med seboj tesneje družili. Zato zdravniki in učitelji starše pozivajo, naj redno pregledujejo lasišča otrok.

Sodelovati morajo vsi hkrati

Večina študij potrjuje, da pride do okužbe najpogosteje med šolarji (druženje) in da je ušivost pogostejša pri dekletih (daljši lasje). “Niso pa naglavne uši resen zdravstveni problem, a so za starše in otroka lahko velika neprijetnost,” ugotavlja NIJZ.

Ob pojavu uši so starši dolžni s tem takoj seznaniti razrednika oziroma vzgojitelja otroka, ta pa mora takoj obvestiti vse starše otrok v istem oddelku. Nato je nujno sistematično zatiranje pri vseh otrocih istočasno, saj se bodo le tako uši najhitreje vsi znebili.

Staršem in učiteljem so na voljo priporočila za ukrepanje na spletni strani NIJZ na naslovu nijz.si/sl/usi-naglavne-usi.

NIJZ izpostavlja: “Za uspešno razuševanje so nujni velika vztrajnost, doslednost, potrpežljivost in veliko časa. V primeru ušivosti v skupini ali razredu je nujno treba s tem seznaniti vse starše in jim izročiti navodila za pregledovanje lasišča svojih otrok ter navodila o načinih razuševanja in preverjanja uspešnosti. Da bodo ušem, v celoti kos v celotnem kolektivu oziroma razredu, pa je nujen pošten dogovor o skupnem istočasnem ukrepanju vseh. Starši imajo najpomembnejšo vlogo, ki je ne morejo nadomestiti ne vrtec ne šola, tudi ne zdravstvena služba. Slednji so le dobrodošla pomoč.”

Kaj pa, če starši nočejo sodelovati?

Izkušnje, ki so si jih z razsajanjem uši nabrali v šolah in otroških ter šolskih ambulantah glede uši, zatiranja in (ne)sodelovanja staršev razkrivajo, da obstajajo tudi okolja in družine, ki v načrtnem zatiranju uši ne sodelujejo. Kaj storiti v takšnih primerih?

NIJZ odgovarja: “Take primere je treba obravnavati individualno. Šola pomaga staršem tako, da jih seznani z dokumenti, s pomočjo katerih lahko izberejo učinkovito sredstvo za razuševanje in tako, da jih na ta način seznani s pravilnim postopkom razuševanja. Prisilni ukrepi za odpravljanje ušivosti niso primerni. Zakon o nalezljivih bolezni prisilne ukrepe v omejevanju širjenja predvideva le pri zelo nevarnih kužnih boleznih.”

NIJZ svetuje, naj šolski svetovalni delavec ali ravnatelj povabita take starše na individualni razgovor in jim skušata pojasniti pomen sodelovanja v izvajanju ukrepov za odpravo ušivosti v razredu ali oddelku. “Povprašata naj starše tudi za razloge za nesodelovanje. V primeru, da starši navedejo težave, ki to onemogočajo, naj jim pomagata najti rešitev za odpravo problema.”

---