Tihotapec besed s svilenim šalom in kraško sapico ob sencih

“Jaz sem besedni tihotapec,” v Jančarjevi noveli Avestina miličnikom odvrne skrivnostni neznanec s ponošeno usnjeno aktovko in svilenim šalom okrog vratu. Ludwig Hartinger, ki se v besede najrazličnejših jezikov poglablja in z njimi žonglira - ter jih seveda tihotapi - kot noben drug, je sinoči na vileniškem predvečeru v amfiteatru Kosovelovega doma Sežana prejel letošnjo Lavrinovo diplomo. Društvo slovenskih književnih prevajalcev mu jo je podelilo “za dovršene in tankočutne prevode, ki odsevajo poglobljeno poznavanje izhodiščnega in ciljnega jezika ter kulture, za strokovno in natančno prevajalsko delo ter zavzeto prizadevanje za prepoznavnost slovenske književnosti in kulture v nemškem prostoru”.

Ludwig Hartinger (desno) v Lipici na festivalu Vilenica leta 2011; 
ob njem (z leve) Milan Jesih, Drago Jančar in Veno Taufer.  Foto: Maja Pertič Gombač
Ludwig Hartinger (desno) v Lipici na festivalu Vilenica leta 2011; ob njem (z leve) Milan Jesih, Drago Jančar in Veno Taufer.  Foto: Maja Pertič Gombač

Leta 1952 v Saalfeldnu ob Kamnitem morju v Avstriji rojeni Ludwig Hartinger je v materinščino prepesnil Tomaža Šalamuna, Daneta Zajca, Svetlano Makarovič ... Najprej pa seveda Srečka Kosovela. “V veliko veselje in čast mi je dobiti Lavrinovo diplomo, posebej na Krasu in pod velbom Vilenice - oba sta izhodišči ljubezni do slovenščine in poklicanosti k tihotapljenju besed. Prevajanje je približevanje jezikov, kultur, človeških kretenj, lektira poželenja po ponoviti, porajanja besede v drugi, z novim obrazom,” pravi nagrajenec. Na Kras, ta “orfični kraj ostrin in tišin”, se vrača v turobnem času, ob odmevih vojne v Ukrajini ... “Vilenica je povezana z daljnosežnimi prelomi, ki so se začeli v srednji Evropi, tudi v njenih literaturah. Festival je nastal ob izteku hladne vojne; veliko sten, ograj in meja je potem padlo, a že kmalu so rasle nove ... Mednarodno ugledna agora pesniških izmenjav in političnih debat je bila in je do zdaj Vilenica. Kot tihotapec besed se je redno udeležujem in pomnim tako razburljive večere kakor mirna srečanja. Zraven sta bila tako parnas kakor podmladek slovenske literature. Doživeli smo leta valovanj, poslušali znano in odkrivali v Evropi popolnoma neznano poezijo ... Vsako srečanje je bilo 'highlight' približevanj.”

Srečko Kosovel, vedno, spet in znova

Hvaležen je za možnost, da je spremljal rast opusov mnogih slovenskih avtoric in avtorjev in jih prevajal ter dober glas o njih širil ne samo v nemško govorečem, ampak tudi v evropskem in celo kitajskem prostoru.

“V veliko veselje in čast mi je dobiti Lavrinovo diplomo na Krasu in pod velbom Vilenice - oba sta izhodišči ljubezni do slovenščine in poklicanosti k tihotapljenju besed.”

Ludwig Hartinger

prevajalec, pesnik, urednik

“Slovenščina je že kar nekaj časa moja druga jezikovna srčna kamra, prekat,” pravi. “Zgodilo se mi je nekaj čudovito rodovitnega, ko so k meni začele leteti in v meni vreti pesmi v slovenščini, kakršnih ne bi napisal v nemščini. Pri tem so nekatere besede prav peruti, na primer tolmun (to so vandrajoči izviri) ali 'v prižemku pobočij'; take besede me priujčkajo nazaj k (pra)podobam, saj je podoba otroštvo besed; 'razumem. v meddurju/ se vse zgodi lipa/ je sito pozabljenih/ zvezd midva sodihava' ...”

Rosno mladi Srečko Kosovel si je v dnevnik zabeležil: “Sto let po meni ne bo glasu o meni.” In kaj imamo sto let kasneje? Odgovore spet najdemo pri kraškem poetu: “Truden evropski človek ... Civilizacija je brez srca, srce je brez civilizacije. Izmučena borba. Evakuacija duš ... Evropa umira ... kadar to drevje bo golo, črno stalo in bom kričal, pa bo vse, vse naokoli molčalo ...' Pesniški glas in človeška drža tega 'pesnika s Krasa', ki sta rasla iz grozot in protislovij v začetku minulega stoletja, sta izjemno aktualna še danes.”

Solnograd

slaníca besed

kristalizacija pesmi

sipko sneženje smisla

Verze je Aleš Berger napisal v čast prijatelju Ludwigu Hartingerju iz Salzburga.

Kosovela je začel prevajati pred 3o leti, kasneje je preučeval njegovo zapuščino, z Alešem Bergerjem izdal odmeven Ikarjev sen, kasneje še Izbrana pisma in Izbrano prozo, letos jeseni bo izšla nova obsežna izdaja njegovih prevodov Kosovela Mein Gedicht ist meinGesicht (Moja pesem je moj obraz) ...

“Sporočila o požarih so me pretresla”

Široko razgledan bralec pozna tudi letošnjo vileniško nagrajenko, latvijsko pesnico Amando Aizpuriete, srečal jo je na Vilenici leta 1998 in kasneje v Nemčiji. “Poznam njeno eksistencialno globoko in telesno široko poezijo iz dveh knjig nemških prevodov,” pravi. In se veseli vrnitve na Kras: “Šest mesecev vojne sredi Evrope, dan in noč v gozdovih in na mejah, beg ob žicah, brezdomstvo (življenj in jezika) ... Kako daleč je dom, nas letos sprašuje Vilenica. Moramo pisati, govoriti, podpirati ... Kras sem v času pandemije zelo pogrešal. Ponavadi ne mine veliko časa, ko spet sanjarim na poševni jasi, s kraško sapico ob sencih, z Nanosom kot svetilnikom, z všitki tišin in užitki samot ... Sporočila o požarih so me pretresla.”  


Najbolj brano