Pisanje, ki ga vidiš, slišiš, čutiš, vohaš

Lanski vileniški lavreat se tudi letos med nas tradicionalno vrača z novo prevedeno knjigo: pri Cankarjevi založbi se bo avstrijski pisatelj Josef Winkler oglasil z “rimsko novelo” Natura morta. Prevedel jo je Štefan Vevar, mojster, vešč zelo zahtevnega izziva.

Josef Winkler Foto: Andraž Gombač
Josef Winkler Foto: Andraž Gombač

Leta 1953 v koroški vasi Kamering rojeni Josef Winkler se vztrajno bori zoper utesnjujoče rituale, zapovedi, avtoritete, represijo, opisuje odraščanje v zadušljivi katoliško-patriarhalni vaški družbi, biča zlagano moralo, kritiko Cerkve pogosto izreka v njenem jeziku, v ritmu litanij, podira tabuje, istospolno ljubezen prikazuje kot najvišjo obliko ljubezni in naslade, veliko potuje, v domovino prinaša svetovljanski duh ... Romanoma Ko bo nekoč tako daleč in Roppongi: rekviem za očeta ter kratkoprozni zbirki Trepalnico si izpulim in z njo do smrti te zabodem se bo letos pridružila še novela Natura morta.

“Winklerjev tekst je minuciozen, na trenutke celo malce voajerski in z morbidnim obložen opis rimskega mesta na krajih, kjer je najbolj živo,” pravi prevajalec Štefan Vevar. “Ob delovnih dneh je to opis pisanega vrveža na tržnici Piazze Vittorio Emanuele, ob nedeljah oris čakanja in pohajkovanja pred Vatikanom. Besedilo je izključno deskriptivne narave, nič ni v njem refleksije ali imaginacije, vseeno pa izriše tako impresivno podobo mestnega vrveža, da jo ne le vidimo, temveč lahko tudi slišimo, čutimo, vohamo. Sredi nje smo. S pretanjenim, obsesivno natančnim opisom Winklerju uspe priklicati v življenje edinstveno atmosfero Rima. A njegova novela premore tudi tipično zakonitost novele: usodni trenutek, preoobrat, dogodek. V naslikani svet kakor iz modrega neba - v neskončno razpotegnjenem trenutku - poseže usodno naključje. Opis Piccolettove smrti nam tu jemlje sapo.”

Kako Winklerjevim slogovnim modulacijam tudi v prevodu vdihniti podobno barvitost in ritmično podobo, kako doseči podobno gladko berljivost, kako se skozi semantične čeri prebiti do jasne pripovedne črte? “Ne vem, ali je to še prevod,” je Vevar ob oddaji rokopisa pisal uredniku Aljoši Harlamovu, “tekst je bilo treba skoraj izklesati ...”


Najbolj brano