Ob plamenu

Trobojna plamenica še naprej gori v simbolu svoje stranke. Giorgia Meloni, ki si sodeč po anketah obeta postati prva ženska na čelu italijanske vlade, rada pojasnjuje, da gre za značilni znak, v katerem se je vedno prepoznavala povojna italijanska desnica.

Senatorka Liliana Segre, ki je preživela nacistična taborišča, je na straneh Pagine Ebraiche (Judovski list) ostro kritizirala to sklicevanje na italijansko Movimento sociale (Socialno gibanje) in fašistično tradicijo v grbu gibanja Fratelli d'Italia (Bratje Italije), katerega vodja je Melonijeva. Prav Socialno gibanje je po vojni prevzelo dediščino režima, čeprav je v nacionalnem političnem življenju ostalo na robu političnega življenja. Pred prihodom Silvia Berlusconija na prizorišče si nihče še sanjati ni upal, da bi jih pripeljal v vlado. Prisotnost njegovih ministrov v italijanski izvršni oblasti je sprva vzbujala zadrego doma in v tujini, nato pa so se vsi na to navadili.

Če ne bo presenečenj v zadnjem trenutku, bodo postfašisti prvič prevzeli vodstvo vlade in zasluga ne bo samo njihova. Ankete pravijo, da je država razklana med desno sredino in ostalimi. Leva sredina, ki jo razdirajo samoljubje in nepomembne razlike, se je odločila, da bo kandidirala razdeljena.

V dolgem procesu normalizacije, ki ga je pripeljal celo v Izrael, se je Gianfranco Fini, vodja italijanske desnice, vse bolj distanciral od fašizma. V zadnjih tednih je Melonijeva objavila tudi video v angleščini, francoščini in španščini, kjer ponavlja, da “italijanska desnica fašizem že desetletja zapisuje zgodovini in nedvoumno obsoja odsotnost demokracije in zloglasne protijudovske zakone”.

Voditeljica Bratov Italije je zadnja leta pokazala določeno politično bistrost, zdaj bo žela sadove, saj je bila edina opozicija v vladi Maria Draghija. Pri argumentiranju te izbire v parlamentu je navedla Bertolta Brechta, ikono levičarske misli: “Sedli smo na napačno stran, ker so bili vsi ostali sedeži zasedeni.” Poteza, ki jo je Melonijeva sama takrat opredelila kot premišljeno in neprijetno, s katero je želela obsoditi hinavščino tistih, ki so do včeraj ploskali premierju Giuseppeju Conteju in ki so v hipu zatem pozdravili njegov padec.

Težko bi rekli, da je namen Giogie Meloni obujanje fašizma. Njena smer je nova, smer, ki že nekaj časa poteka znotraj evropske desnice. Njeno politično razmišljanje ni prav daleč od ameriškega predsednika Donalda Trumpa, Voxove španske skrajne desnice ali francoske Nacionalne skupine Rassemblement Marine Le Pen. Gibanj torej, ki v celoti posvajajo obsesije prisotne tudi v Vzhodni Evropi in ki so deležna široke podpore na Poljskem, Madžarskem, deloma tudi v Sloveniji.

Gre za perspektive nove Evrope, ki se oddaljuje od liberalnih vrednot, ki je obsedena z ohranitvijo lastne identitete, krščanskih korenin in zajezitvijo priseljevanj. Pri vsem tem od časa do časa oživi posredno ali neposredno obujanje obskurnih načrtov o zamenjavi prebivalstva s priseljenci ter “zarotah” teorije spola, ki utegnejo ogroziti družino in tradicionalne vrednote.

V italijanskem političnem kontekstu se majhna in obrobna stranka danes pripravlja na volilni uspeh, ki se je do pred nekaj leti zdel nepredstavljiv. Melonijeva bo v parlament pripeljala ljudi, ki so zrasli v senci trobojnice. Roberto Menia, v Trstu rojeni Istran, je kandidiral v Liguriji v okviru proporcionalnega deleža svoje stranke. Njegova izvolitev je tako rekoč gotova. V začetku devetdesetih se je z Gianfrancom Finijem, političnim botrom Melonijeve, odpravil v Beograd na pogovore o usodi Istre in Dalmacije v procesu razpada nekdanje Jugoslavije. Spominjamo se, kako sta z jadrnico zaplula tudi v slovenske teritorialne vode in v morje metala plastenke z zgovornim sporočilom: “Vrnili se bomo!” Težava je bila v tem, da nista upoštevala smeri tokov v zgornjem Jadranu, zato so steklenice čez nekaj dni našli na italijanskih obalah. Za nameček je mladenič opravil tudi vrsto vpadov v Piranu in Kopru, da bi se fotografiral s trobojnico, ki jo je izobesil na Loggi in na Tartinijevem spomeniku.

Če ne bo presenečenj v zadnjem trenutku, bodo postfašisti prvič prevzeli vodstvo vlade in zasluga ne bo samo njihova. Ankete pravijo, da je država razklana med desno sredino in ostalimi. Leva sredina, ki jo razdirajo samoljubje in nepomembne razlike, se je odločila, da bo kandidirala razdeljena. V sistemu, kjer se del poslanskih mest deli proporcionalno, del pa večinsko, smo priča kroniki napovedanega poraza. Od 25. septembra si utegnejo Rim, Budimpešta in Varšava biti veliko bolj blizu.


Preberite še


Najbolj brano