Misli, ki begajo kot podivjane opice

Ob poletnem oddihu, ko se odmaknemo od običajnih obveznosti, nastopi čas za leposlovje. Redko razkošje, ki potrpežljivo čaka na svoj trenutek. Amerikanka, knjiga nigerijske pisateljice Chimamande Ngozi Adichie, povod za tokratno kolumno, je toliko časa ležala na polici namenjeni bodočemu branju, da sem že pozabila, da je knjiga izposojena. V njej avtorica skozi zgodbo glavnih junakov razstira rasizem, medkulturne odnose, pa tudi ignorantski odnos zahodnjakov do vsega afriškega. Skozi literarno pripoved nigerijska izseljenka Ifemelu opozarja na razlike med Afriko in Severno Ameriko. Med - s perspektive zahodnjaka - tradicionalnim in nerazvitim ter naprednim in razvitim. Misel, ki jo ob vrnitvi v rojstno Afriko med drugim izreče, je, da so jo tam naučili predvsem “biti”, medtem ko so Američani naučeni predvsem “delovati”.

Razlika med “biti” in “delovati” je pogosto izpostavljena kot ena osrednjih razlik v načinu življenja in doživljanja med zahodnim in nezahodnih svetom. Zahodnjaki usmerjenosti v “delovanje” pripisujemo svoj gospodarski, politični in geostrateški uspeh, pri tem pa pozabljamo, da prav ta “uspeh” s seboj prinaša množice odtujenih in depresivnih. Z uspehom, ki naj bi ga prinašalo “delovanje”, narašča število družbenih anomalij, bolezni in diagnoz, razgrajujejo se države. Nenehno “delovanje” je namreč paradoksalno neproduktivno in na dolgi rok onemogoča napredek tako na individualni kot družbeni ravni.

Kakšna je razlika med “biti” in “delovati”? Pogosto je ta razlika napačno razumljena kot razlika med biti dejaven, aktiven in biti nedejaven, “nič početi”, celo biti len. Toda razlika ni v dejanski aktivnosti, temveč v miselni naravnanosti.

Kakšna je razlika med “biti” in “delovati”? Pogosto je ta razlika napačno razumljena kot razlika med biti dejaven, aktiven in biti nedejaven, “nič početi”, celo biti len. Toda razlika ni v dejanski aktivnosti, temveč v miselni naravnanosti. “Delovati” način vključuje načrtovanje, analiziranje, ocenjevanje in željo po nadzoru. Je usmerjen v akcijo, produktivnost, je ciljno naravnan. V “delovati” načinu nenehno razmišljamo in analiziramo sedanjost, preteklost in prihodnost, premlevamo, kaj je in kaj se bo zgodilo. “Biti” način, po drugi strani pomeni neposredno izkušanje sedanjosti. V “biti” načinu smo pozorni, zavedajoči se, opazujemo, smo radovedni, intuitivni, sprejemamo, doživljamo trenutek, ne vrednotimo in ne sodimo. Razlika med obema, kot rečeno, ni v dejanskem delovanju. Tako smo lahko na kavču in se nahajamo v stanju “delovanja”, kar pomeni, nenehno tuhtamo, analiziramo, smo v preteklih krivicah in prihodnjih načrtih, se v mislih kregamo, smo povsod, samo na kavču zares ne. In obratno, lahko stvari počnemo tudi v “biti” stanju. Smo aktivni, toda prisotni, misli ne begajo kot podivjane opice. Pozorno poslušamo prijatelja brez obsojanja ali razmišljanja, kaj bomo počeli uro kasneje. Pomivamo posodo in ne načrtujemo popoldneva ali analiziramo večernega prepira. Zahodnjaki se veliko večino časa nahajamo v miselnem stanju “delovanja” in smo zato raztreseni in kronično iztrošeni.

Kaj storiti? Odgovor je, kot vedno, v pravem razmerju. Na trenutke moramo, če želimo kaj razumeti, doseči ali spremeniti, tako doma kot v službi, načrtovati, si zastaviti cilje in analizirati zadeve. Problem je, ko takšna naravnanost postane prevladujoča in smo v stanju “delovanja” ves čas, tudi ko to ni potrebno in ne smiselno.

Neoliberalizem spodbuja nenehno miselno aktivnost, beganje misli in “overthinking” oziroma “pretirano” razmišljanje. Toda biti mentalno nenehno aktiven, pomeni velik fizični, čustveni in energijski napor. Če smo ves čas v pogonu, je težko izklopiti in izstopiti iz drvečega se vlaka “početi”. To uvidimo, ko nastopi čas počitnic, odklopa. Tudi družba nas ceni, če smo ves čas v pogonu, drugače smo neproduktivni, leni. Čas je potrebno maksimalno izkoristiti, zato delamo tudi več stvari hkrati. Večopravilnost je ena paradnih parol neokapitalizma. Med vožnjo se tako učimo še tujega jezika, med sestankom brskamo po telefonu, med delom jemo. V resnici je takšno početje neproduktivno, nas na dolgi rok izčrpava in niža kakovost življenja, opravljenega dela in končnega rezultata.

Z novimi tehnologijami je vse še bolj problematično. Pametni telefoni odvračajo od “biti” prisoten in osredotočen na to, kar počneš in doživljaš v danem trenutku. Ne nazadnje, nenehna aktivnost ni uničujoča zgolj za posameznike, temveč onemogoča kvalitativni razvoj sodobnih družb. Vrtimo se v začaranem krogu plagiatorstva in nenehnega ponavljanja istih vzorcev v glasbi, umetnosti, znanosti in tehnologiji. Le redko smo se sposobni dokopati do izvirnih rešitev za številne sodobne probleme družbe in narave, ker si za to enostavno ne vzamemo časa.

V stanju nenehnega “početi” ni časa za praznino, čas in razmislek, ki so tako nujni za izvirni preblisk. Vzeti si preveč časa je dojeto kot nekaj slabega, kot neuspešnost, neučinkovitost. Poglobljeni, temeljiti in natančni so postali nadloge in nepridipravi našega časa. Ceni se hitrost, površnost in večopravilnost.

Prekinitev z dosedanjih načinom drvečega delovanja in ponovni prehod na zgolj “biti” je za zahodni svet nuja. Da ne izgubljamo svoje energije vnemar, kot ne pustimo teči vode iz pipe, ko se prenehamo umivati. Biti v nenehnem miselnem pogonu nas ne zgolj iztroši in odvrača od inovativnih rešitev, temveč nam prav tako ne pomaga pri zaznavanju lastnega zdravstvenega, psihičnega in čustvenega stanja, neučinkovit pa je tudi pri soočanju z zadevami, ki so izven našega nadzora (kot so preteklost, skrb za prihodnost ali kar počnejo oziroma mislijo drugi).


Preberite še


Najbolj brano