Planet v malem mestu ali kako je Makso Pirnik blagoslovil Tolmin

Peter Božič je v nedavno odkritem rokopisu, ki je te dni izšel v knjigi z naslovom Ko oblasti sploh ni, med drugimi svojimi kolovratenji opisal tudi nekajdnevni obisk pri Maksu Pirniku enkrat v petdesetih letih prejšnjega stoletja. “Ko me je zagledal na stopnicah, ga sploh ni kap, takoj mi je povedal, da ga tako ali tako nenadejano obiskujejo ljudje iz Ljubljane.”

TOLMIN, VOLČE > Postrežen s pijačo in streho nad glavo se Božič za nekaj časa ustali v Pirnikovem stanovanju, kjer že tabori in se naceja neki Jurče iz Celja na posebni misiji: skladatelja naj bi prepričal, da umakne svojo Smrt v Brdih s sporeda festivala pevskih zborov v Celju. Nazadnje mu zoper Pirnikovo trmo ostane le še grožnja, da ga bodo kazensko premestili v odročni Grgar, če ne ustreže oblasti.

“Preden sem se vrnil iz Tolmina v Ljubljano, mi je Pirnik povedal, da je v Grgarju zelo dober pevski zbor /.../ Grgar zanesljivo torej ni kraj, kamor ne bi šel, saj je vseeno, ali si v Tolminu ali si tam,” zaključi epizodo Božič.

Poklon Pirniku jutri na Lukatelcah

Pirnikov lik je najbolj polnokrven v umetniških upodobitvah. Za spominski večer pred 120. obletnico njegovega rojstva bo zato na Lukatelcah v Volčah spomin nanj obujalo branje iz proze Petra BožičaKo oblasti sploh ni, Borisa JukićaKlavir in Sarivala SosičaStarec in jaz. Brala bosta igralca Alojz Svete in Simon Dobravec, jutri ob 19. uri pri Lukatelu, Volče 123.

Blagoslov za Tolmin

Makso Pirnik, rojen 28. avgusta 1902 v Prelogah pri Slovenski Bistrici, je v svojem življenju zamenjal kar nekaj krajev, najbolj nestalna so bila vojna leta, ko je kulturno poslanstvo zborovodje selil s partizanskimi enotami po Beli krajini in Primorskem.

Leta 1947 se je v Tolmin ne le preselil, ampak tudi naselil. Mesto je bilo njegova zadnja postojanka, tu je zdržal do smrti leta 1993. Tudi iz Božičevega zapisa je očitno, da ni prišel prostovoljno, ampak je bil 'umaknjen'. Koliko je bilo tu politike in koliko morda česa drugega (navsezadnje je bilo njegovo gejevstvo, ki ga ni pretirano skrival, lahko priročen izgovor za umik), ni razjasnjeno. Kakorkoli, Tolmin je bil z njim blagoslovljen.

Od Emerson, Lake & Palmer in Jesus Christ Superstar do kontrapunkta in harmonij

“Na Gimnaziji Jurija Vege v Idriji sem imel to srečo, da me je učil Makso Pirnik,” pravi skladatelj Aldo Kumar (1954). “Učil nas je glasbeni del umetnostne zgodovine, ki je bila takrat razdeljena - poleg glasbene je zajemala še likovno umetnost. Ta predmeta sta bila zame najzanimivejša, Pirnikova predavanja pa so bila vrhunska in zelo široka, segala so onkraj glasbe. Močna, na trenutke prav čarobna. Vsak teden se je iz Tolmina pripeljal v Idrijo, po pouku pri nas pa šel naprej v Ajdovščino. Z avtobusom. K uram je prinašal tudi plošče iz svoje velike diskoteke. Po zaslugi močne zveze s Parizom je z zahoda dobival najnovejše plošče klasične glasbe, pa tudi sodobni rock in jazz. Takoj po izidu smo na idrijski gimnaziji poslušali marsikaj: rock opero Jesus Christ Superstar, progresivno skupino Emerson, Lake & Palmer ... Njegova širina je bila neizmerna. Učil nas je po načelu 'od bližnjega k daljnemu', nas vodil skozi zgodovino glasbe od rocka, ki je blizu mlademu človeku, do časovno oddaljenih svetov klasike.”

Kumar se je odločil, da gre po gimnaziji v Ljubljano študirat glasbo: “Čakali so me sprejemni izpiti. Zahtevali so tudi poznavanje teoretičnih predmetov, kakršna sta kontrapunkt in harmonija, ki so ju spoznali dijaki srednjih glasbenih šol, ne pa tudi mi na gimnaziji. Makso Pirnik se je ponudil, da me med poletnimi počitnicami nauči še to. In tako sem vse do jeseni iz Spodnje Idrije hodil k njemu na inštrukcije v Tolmin. V glavnem sem štopal. Pri njem sem se učil še klavirja, pa tudi teoretično me je pripravil. Sprejemni izpit sem najprej naredil na Pedagoški akademiji, potem pa nadaljeval na Akademiji za glasbo.”

Profesor Pirnik, s katerim so se gimnazijci radi družili tudi v višjih letnikih, ko jih ni več učil, je Kumarja in druge seznanjal še z literaturo, likovno umetnostjo, arhitekturo ... “Na vsakem področju ti je kaj dal,” se spominja Kumar.

“Zelo zanimivo, v Tolminu so ga radi obiskovali največji slovenski umetniki tistega časa, na primer pesnik Dane Zajc, pisatelj Rudi Šeligo in drugi, mladiči pa smo jih opazovali in občudovali pri pogovorih. Bil je močna osebnost, vplival je na širšo družbo, pa čeprav je vseskozi živel v Tolminu. Ni hodil v Ljubljano, tudi družbe praviloma ni maral, redki so mu bili pogodu. In fotografiral se ni rad. Ko smo šli na festivale v Zagorje, Celje in še kam, se je fotografom izmikal. Ko so se približali, je pred obraz hitro dvignil koncertni list.”

Kot skladatelj je podpisal veliko otroških pesmi, tudi partizanske, ki pa niso tipične, opozarja njegov učenec: “Partizanske pesmi drugih skladateljev so militantne, borbene, udarne, njegov skladateljski svet pa je intimen, liričen, osebnoizpoveden. Zato ga najbrž redkeje izvajajo. Njegov opus ni velik, kar je razumljivo, saj se je posvečal pedagoškemu in zborovskemu delu. Ampak vse, kar je napisal, so sami biseri. Biseri intimne glasbene izpovedi.”

Zgled, angažma in izvirni pedagoški prijemi

Pogosto se prebere, da je delovanje med partizani in pozneje v šolah uničilo njegov skladateljski talent. A biografija razkriva, da je z litijskim mladinskim pevskim zborom že leta 1934 nastopil na prvem festivalu mladinske zborovske glasbe v Ljubljani in zaslovel kot odličen mladinski zborovodja. V času narodnoosvobodilnega boja je nadaljeval svoje pedagoško delo z mladino na osvobojenem ozemlju.

Pisal je za mladinske zbore in delal z njimi. Prav pred kratkim sem slišal od njegove nekdanje učenke, da je pevkam (na tolminskem učiteljišču/gimnaziji je vodil dekliške zbore) na gostovanjih kupoval sokove in čokolado ... Ona sama pa, je rekla, mu bo hvaležna do konca življenja, ker jo je, neke vrste izobčenko v krajevnem okolju, zaznal, jo podpiral in jo vrednotno oblikoval.

Srednješolsko bitje terja prav to. Radar za svoje zmešano kipenje, vabo, v katero bo ugriznila nejasna slutnja. Pirnik je tej magmi podeljeval priložnosti in potem, brez sentimentalnosti ob presoji, izbrancem tudi kompetence. Pri njem je vladal anarhičen red, ki ni postavljal ovir v smislu meščanskih konvencij, mladostne izpade je toleriral, dokler so poganjali kreativnost.

Predsodki so se končali pri resničnih hotenjih. Kadar je sprevidel, da ima pred seboj človeka s težavo, se mu je posvetil. Pomagal je. Usmerjal. Njegova pedagogika je bila posebna. Bil je Učitelj v antičnem pomenu besede, z zgledom, z angažmajem in prijemi, ki si jih ne bi mogel dovoliti noben drug pedagog in tudi danes ne bi bili milostno sprejeti. Tako imenovana korektnost bi ga povozila na celi črti in dosti bolj brutalno, kot je to poskušala oblast v njegovem času.

Pirnikova korespondenca, ki se ob letošnji obletnici menda pripravlja za objavo, bo še jasneje razkrila, kakšni vse tokovi so se stekali na Bazoviški in kdo vse se je pojil pri tem izviru.

---