Tisti vic o Slovencih in stranišču
Poznate tisti vic, ki se vsaj ob martinovanjih šopiri na ustih pivcev, da je voda za žabe, za pravega moža (in anka ženo) pa je vendar vino. Ko je vic pred tremi leti postal reklama za Vinakoper, ki je namigovala, da nam še vedno ostane vino, če nam bo zmanjkalo vode, se je marsikateri pivec krepko nasmejal in nagnil še en glaž. Prebudila so se tudi etična in moralna opozorila, da marketinška kampanja preveč očitno, čeprav subtilno nagovarja k alkoholizmu, veliki težavi slovenske družbe ter njenih mož (in žena), ki prinaša ne le cirozo jeter, temveč tudi razbita življenja. Reklama ni bila več smešna, oglas je izginil, mi pa smo se za hip, tako, čisto zares, zamislili nad idejo, da lahko vino nadomesti vodo ter se kislo nasmehnili.
Kisel je tudi tisti vic o Slovencih, ki ljudem nejeverno dviguje obrvi ne le na območjih obsaharske Afrike, temveč tudi Evrope, denimo Španije, kjer pitna voda ne teče več niti iz pip, kaj šele odnaša vsakodnevno človeško blato. Torej vic, da smo Slovenci tako bogati, da še straniščne školjke splakujemo s pitno vodo. Le da to ni vic in lahko samo upamo, da kmalu postane. Kajti dejstvo, da se vsakič z enim splakovanjem znebimo od šest do devet litrov pitne vode, je grozljiv dokaz, kako neumna trma nas preveva, da vztrajamo v coni nevednosti, bahaštva z naravnimi viri in brezbrižnega odnosa do prihodnosti, v katero rasemo.
Upravičeno se lahko počutimo kot okoljski zločinci. In s svojo zastarelo miselnostjo o samoumevnosti vodnega bogastva tudi vse bolj revni.
Ponavljanje, da je Slovenija bogata z vodo, spodbuja predvsem lenobo, ko gre za varovanje pitne vode in vlaganje v javno infrastrukturo, v omrežja, ki vodo, neprimerno za pitje, usmerijo v naše kotličke, naprave za zalivanje, pranje perila, avtomobilov ... Na hektolitre povsem uporabne vode. Po kateri se nam v obdobju suš zbujajo skomine in slaba vest, ki pa je na žalost kratkega veka. Saj vemo, kako je, ko živiš v okolju, kjer je vse nemogoče.
In kako sladka je provokacija, ko se občasno pojavi kdo, ki se ne meni za besedo “nemogoče”. Med njimi je Aljaž Plankl, eden najbolj inovativnih kmetov Slovenije. Njegova največja inovacija je, da obožuje permakulturo. In Plankl ne bi bil to, kar je, če si ne bi tudi v svojem stanovanju naredil suhega, kompostnega stranišča, ki ne uporablja vode. Ne, ne smrdi in še uporabno je za gnojenje rož, trave, dreves. Vprašanje: koliko pitne vode za splakovanje medtem porabi Alenka? Od 30 do 40 litrov na dan. Upravičeno se lahko počutimo kot okoljski zločinci. In s svojo zastarelo miselnostjo o samoumevnosti vodnega bogastva tudi vse bolj revni.