Življenje kot telenovela

Smrt hrvaškega raziskovalnega novinarja Vladimirja Matijanića dokumentirana na deset minutnem pogovoru z dežurnimi zdravniki in nujno pomočjo, ki umirajočemu niso želeli pomagati, je brutalna kritika nehumanega zdravstvenega sistema v katerem vrednost človeškega življenja raste premo sorazmerno s tem koliko imaš denarja in zdravniških zvez.

Ne vem, kaj je hujše: prebrati dobesedni prepis njegovih pogovorov z zdravniki ali poslušati njegov glas, zabeležen na telefonskem posnetku. Zadnja raziskovalna zgodba, ki je dokumentirala odhod nekoga, ki je celo svoje profesionalno življenje posvetil temu, da opozarja na krivice, ki so jih deležni ljudje s strani močnih in vplivnih. Pomislimo samo, koliko je takšnih zgodb, ki nikoli niso bile zabeležene. Koliko je tistih, ki so umrli po nepotrebnem ali prezgodaj, ker je sistem zlomljen, zgrešen, zlorabljen in sramoten. In nihče ni - in verjetno ne bo - za to odgovarjal.

V tej državi imamo marsikaj v izobilju. Tisto, kar kronično primanjkuje, je odgovornost. Smo država, ki je besedo odgovornost izbrisala iz slovarja. Je ni. In v taki državi je potem dovoljeno vse. Sicer moraš sprejeti v zakup, da bo nekdo zaradi tvojega neodgovornega ravnanja prizadet, ampak stvari se bodo čez čas umirile. Nekdo drugi bo na tapeti in tvoja zgodba bo izginila iz pozornosti javnosti.

Medijski jedilnik je naravnana na hitro prebavljivo in prebavljivo hrano. Zgodbe, ena hujša od druge, se vrtijo v 24-urnem ciklu. Nova zgodba zamenja staro, novo zgražanje zamenja staro. Kaj bi se dejansko moralo zgoditi, da nas iztrga iz te apatičnosti pri porabi novic? Kakšna bolečina mora biti zabeležena, da rečemo, zdaj pa je tega dovolj? Ali je res radikalno zahtevati, da v državi ne sme biti revščine, da ljudje morajo imeti možnost pravočasnega zdravljenja, da ni potrebno zbirati donacije za nakup šolske opreme, zdravljenje ljudi ali pa topli obrok?

Politika je v svoji osnovi skrb za javne zadeve in dobrobit vseh. Ne pa privatizacija države za potrebe maloštevilnih. Prav v tem vidim ključno nalogo novinarjev. Ne zanima me, kaj si slovenski (ali tuji) vplivnice in vplivneži želijo za poletne počitnice. Ne zanima me, kaj jedo, kje kupujejo, s kom spijo ali koga varajo. Ne zanima me družinsko življenje politikov in političark. Ne zanima me, kaj berejo, kje potujejo, kako so oblečeni ali pa kje se potepajo. Ne zanima me, kaj objavljajo na twiterju ali instagramu. To kar me zanima je, kako opravljajo svoje delo. Ali držijo besedo, ki so jo dali v predvolilnem času. Ali jim je mar za vse nas. Ali so pripravljeni tvegati in sprejemati odločitve, ki nam bodo dolgoročno povrnile zaupanje v skupno življenje. In če tega ne delajo, bi jih morali novinarji vsak dan spraševati eno in isto, dokler ne dobimo jasnega odgovora. Tudi če je treba eno in isto vprašanje zastaviti stokrat.

Novinarstvo ni lahek poklic. Če ga hočeš opravljati po svojih najboljših močeh in vedno zavezan javnosti, je jasno, da boš čez nekaj časa pregorel. Če pa je še tvoje delo tako slabo cenjeno, slabo plačano, zaničevano, popljuvano in stigmatizirano, je še huje. Navajeni smo, da za stvari, ki so nam potrebne in jih želimo imeti, tudi plačamo. In jasno nam je, da je za to, kar kupujemo, nekdo moral vložiti čas, znanje in energijo, da to ustvari. Samo za novinarstvo se nam zdi, da nastaja kar tako, mimogrede. Da je to, kar novinarji delajo, možno dobiti, ne da bi za to plačali.

Zadeva je enostavna: ni zastonj kosila. Račun vedno pride, tudi z zamudo in z obrestmi. V tej državi imamo marsikaj v izobilju. Tisto, kar kronično primanjkuje, je odgovornost. Smo država, ki je besedo odgovornost izbrisala iz slovarja. Je ni. In v taki državi je potem dovoljeno vse. Sicer moraš sprejeti v zakup, da bo nekdo zaradi tvojega neodgovornega ravnanja prizadet, ampak stvari se bodo čez čas umirile. Nekdo drugi bo na tapeti in tvoja zgodba bo izginila iz pozornosti javnosti.

Samo za vajo. Vzemite eno novinarsko zgodbo, ki je kraljevala na naslovnicah časopisov leto nazaj, in ugotovite, kako se je končala. Še telenovele se v določenem času zaključijo, sicer na zelo nepričakovane načine, ne pa škandali in afere slovenske politike. S to razliko, da telenovelo lahko mirno ignoriraš, posledice delovanja slovenskih politikov pa ne moreš.

Ne bom končala s tistim rekom, da imamo takšne politike, kot si jih zaslužimo. Ne zaslužimo si jih. Zaslužimo si veliko, veliko boljše. Enako velja za medije. Odgovornost do javnosti, odgovornost za objavljeno ni nekakšen marketinški slogan. To je temelj novinarstva. Tisti, ki tega ne razumejo, niso novinarji in naj ne delajo v novinarstvu. Lahko so piarovci, prodajalci, borzni posredniki, manekeni, stilisti, astrologi, kuharji ali zdravilci. Lahko so marsikaj, ne pa novinarji. A je to tako težko razumeti?

---

---