Razgaljena galerija napak v turizmu
Epidemija je po hitrem postopku razgalila sistemska kadrovska (in druga) neskladja v tako imenovani industriji gostoljubja. Tudi drugod imajo težave, a so pri nas še večje. Ne le zato, ker so naše, temveč predvsem zato, ker se jih nihče ni zares in prav lotil. Nekaj o kadrih je zapisano v vsaki turistični strategiji, a od njih na tem področju (kot še katerem) ni bilo kaj prida. Zadnja leta je bila prioriteta lastninska konsolidacija turističnih podjetij v državni lasti, ki pa se je sfižila. Velike turistične firme, ki jim je pri nas dano, da narekujejo takt (in ukrepe) ostajajo tako ujetnice menedžmenta, ki pa ne ve, kaj bo jutri. Posledica je odsotnost jasnih vizij in strategij, kar je za vsakdanjo rabo vse težje zakrivati.
Slovenska turistična promocija je odlično odigrala vlogo pri pozicioniranju Slovenije kot butične in zelene destinacije. To so ponotranjili številni manjši ponudniki, že omenjeni mastodonti pa bolj kot ne stopicajo na mestu. Ker so ključni partnerji turističnega izobraževalnega sistema, mu ne dajejo ustreznih impulzov, saj mu jih ne morejo. Posledično ni prave spodbude in informacije mladim, ki se odločajo za poklicno pot. Ko k temu dodamo še zgodbo o slabo plačanih delavcih v turizmu in delovni čas pretežno takrat, ko so drugi prosti, ne ostane veliko razlogov, da bi bili razredi gostinskih šol polni.
Sezonski turizem potrebuje sezonske delavce. Država mora to razumeti in pomagati pri njihovem prihodu. Neka skrb za domače delavce, ki jih ni, je lari fari.
Na srečo pa niso vse perspektive črne. Turistična ponudba, sloneča na družini, ki je, denimo, temelj turizma na Južnem Tirolskem in v večjem delu Avstrije, je organsko ponotranjila razumevanje, da obstoj in razvoj slonita na ustreznem znanju in visokih usvojenih standardih tako domačih kot sodelavcev. Tudi ta del turistične Slovenije ima kadrovske težave, a kljub vsemu trdno in zdravo jedro. To, da svojo mladino, če je le mogoče, pošiljajo v šole v tujino, je pač odgovor na nezaupanje v domači sistem.
Sezonski turizem potrebuje sezonske delavce. Država mora to razumeti in pomagati pri njihovem prihodu. Neka skrb za domače delavce, ki jih ni, je lari fari. Za odpornost slovenskega turizma je potreben predvsem res dober in uresničljiv načrt za prihodnost ter pripravljenost ključnih deležnikov za korak po dogovorjeni poti.
Dotlej pa bomo priče gasilskim akcijam s subvencijami zdaj tu zdaj tam in vse večjim vrzelim zaradi kadrovske stiske. Jeseni bo ta manjša, ne le zaradi konca poletne sezone, temveč tudi zaradi draginje, ki bo vplivala na temeljitejši razmislek o turističnem potovanju ali obisku gostinskega lokala. Če bo draginjska kriza ostra, sledi nov osip zaposlenih v turizmu in nov korak navzdol na spirali zagat.