Amenra: Bolečina je vedno črno-bela

Po vrhunskem nastopu na zadnjem tolminskem festivalu Metaldays so se v našo neposredno bližino vrnili belgijski post metal velikani Amenra. Zbrano množico v zagrebški Močvari so tokrat očarali z nekoliko drugačnim programom kot tistim izpred dveh tednov.

ZAGREB > Bolečina, samota, trpljenje in obup. To so občutki, iz katerih navdih za svoje pesmi črpa belgijska zasedba Amenra. Bend sta leta 1999 ustanovila Colin H. van Eeckhout in kitarist Mathieu Vandekerckhove. Šestim albumom iz serije Mass je sledil lanskoletni De Doorn, katerega naslov v flamščini pomeni trn. Trn, na katerem se zbodemo. Trn, ki nam povzroči bolečino. Bolečino, ki je od samega začetka vodilo zasedbe in se odraža v vseh aspektih benda. Tako v glasbi in besedilopisju kot tudi v samem performansu. “V mojem svetu je bolečina vedno črno-bela,” nam je tiho zaupal ustanovitelj in vokalist Colin H. van Eeckhout.

Tako kot bolečina v njegovem svetu je bil tudi oder odet v meglo, le mestoma so ga presekali soji bele svetlobe. Izjema je bilo tudi platno, na katerem so se skozi celoten koncert predvajale črno-bele projekcije.

Amenra so svoj avdio-vizualni spektakel otvorili s pesmima The pain. It is shapeless in Razoreater, v katerih izrazijo svoj odnos do samopoškodovanja.

“Prek samopoškodovanja lahko postanemo utelešena metafora ali prevzamemo vlogo žrtve. Prek njega smo lahko tudi uslišani in se pokažemo v vsej svoji iskrenosti. Premagovanje le-tega pa krepi našo psiho,” nam je zaupal van Eeckhout. O brazgotinah, ki prekrivajo njegovo telo, pravi, da ga opominjajo na dejstvo, da se je “rana zacelila in je te bolečine konec”.

Colinovo življenje je namreč zaznamovalo nezavidljivo število tragičnih dogodkov, med katerimi gre izpostaviti smrt očeta in samomor prijatelja. Spomin nanj še živi v pesmi De Evenmens (Prijatelj). V slednji pride poleg trpečega vreščanja do izraza tudi van Eeckhoutov hipnotični “clean” vokal.

Upanje obstaja, a ni nujno dosegljivo

Bolečina, s katero se sooča, se najbolje odraža v njegovih visokih, kričečih vokalih in sami odrski prezenci. Zvijanje, praskanje in neizumetničeno padanje na kolena so le trohica tistega, kar nastop Amenra oplemeniti, in, kot se Colin rad izrazi, obiskovalca popelje v svet introspektive in mu pomaga prek bolečine iskati svetlobo.

To so našli že v tretji pesmi večera. Zamorjene repeticije v pesmi Plus près de toi (Bližje tebi) iz albuma Mass VI nakazujejo, da upanje vendarle obstaja, a ni nujno dosegljivo. Pesem govori o samoti, globoki žalosti, ki jo nosimo v sebi in hkrati o stvareh, ki so nam bile odvzete, a se zdaj počasi vračajo k nam. Koncert so nadaljevali z instrumentalno Terziele, ki je služila kot uvod v za Amenra nenavadno hitro in poskočno skladbo Am Kreuz (Na križu). Kot že naslov pove, se zasedba tukaj dotika verskih tematik. V zadnjem mesecu so Amenra imeli kar nekaj priložnosti pobliže spoznati odnose, zgodovino in bolečino balkanskega polotoka in držav bivše Juge. “Vsi bomo vedno enakovreden del človeštva. Žalosti me, da lahko religija, barva kože ali poreklo na kakršenkoli način vplivajo na razkol med tistim, kar je v bistvu del ene družine,” na tem mestu dodaja van Eeckhout.

“Vsi bomo vedno enakovreden del človeštva. Žalosti me, da lahko religija, barva kože ali poreklo na kakršenkoli način vplivajo na razkol med tistim, kar je v bistvu del ene družine,” na tem mestu dodaja van Eeckhout.

Sledila je težko pričakovana A Solitary Reign, ki jo Amenra posveča materi. Pred samim snemanjem skladbe, so člani zasedbe v studio povabili svoje matere in z njimi opravili intervjuje, saj so se želeli s prihajajočim albumom pokloniti ženskam, ki so jim dale življenje. Zaradi časovne stiske so uspeli opraviti intervju le s Paulette, mamo bobnarja Bjorna Lebona. Nekaj dni po intervjuju so Paulette diagnosticirali raka, nekaj mesecev zatem pa je bolezni tudi podlegla. A Solitary Reign je tako posvečena njej.

Ljubezen in svetloba

Da ljubezen brez bolečine ne more obstajati, so Amenra sporočili na koncu pesmi Diaken, ko je skupina brez besed zapustila oder, na platnu pa se je izrisal zapis Liefde en licht (Ljubezen in svetloba).

Na koncertu, ki smo mu bili priča v Zagrebu, so v poslušanje ponudili le eno skladbo iz aktualnega albuma, in sicer De Evenmens, a med oboževalci zaradi tega ni bilo zaznati nikakršnega negodovanja. Amenra so obiskovalce vnovič ujeli v svoj meditativni, tako rekoč hipnotični ritual ter jim omogočili najčistejšo možno različico introspektive.

---