Za zasebno parkirišče kliči Bržana. Bo zrihtal.
Koprski mali podjetniki - mizarji, vodovodarji, gradbinci, električarji in podobno - so pred časom na koprskem Markovcu odkrili ulico, kjer začuda ni bilo parkirne stiske. Podjetni kot so, so zato tiste svoje kombije in male tovornjake vsako popoldne pripeljali na parkirišče z razgledom na morje, se tam presedli v osebne avtomobile, ki so jih tam čakali od zjutraj, in odšli domov. Od koder so se potem naslednje jutro med šesto in sedmo zjutraj pripeljali, se presedli in odšli delat. Kultura zastonjkarstva, pripeljana do popolnosti. In tako vsak delovnik, ob koncih tedna pa je parkirišče spominjalo na vozni park srednje velikega podjetja za zaključna dela v gradbeništvu. In kje so parkirali stanovalci? Koga pa to briga!
Nekako v tistem obdobju so isto parkirišče odkrili tudi lastniki avtodomov, ki so prav tako izkoristili priložnost brezplačnega prenočevanja z razgledom na morje, od koder jih nihče ni preganjal. Parkirišče se je celo znašlo na nekem tujem popotniškem forumu kot mesto, kjer je mogoče parkirati brezplačno in od koder te nihče ne bo preganjal, četudi prometni znaki to prepovedujejo. Še enkrat: kje pa naj parkirajo stanovalci? Koga to briga!
V Kopru se v nekaj tednih javno cestišče najprej spremeni v javno parkirišče, skoraj takoj zatem pa se njegov velik del prelevi v zasebna parkirna mesta. Lepo, kajne? Privatizacija nekoč javnega prostora je lahko tudi bliskovita. Pri čemer se za stanovalce tistega območja ni spremenilo prav nič, so pa na svoj račun prišli turistični podjetniki.
Ko je težava postajala vse bolj pereča in je bilo ob večerih vse težje najti parkirišče, so stanovalci na pomoč poklicali občino oziroma njene službe. Ki so seveda najprej tekmovale v tem, kako to ni njihov problem in kako morajo za ureditev poskrbeti drugi, v slabem letu in predvsem z obilo nadležnih telefonskih klicev stanovalcev pa se je stvar za silo uredila. Res za silo - ta ponedeljek proti večeru sta gnečo na parkirišču še vedno delala avtodoma z avstrijsko in francosko registracijo. Občinske službe za problem vedo, a ne ukrepajo. Ampak dobro, bolje je, kot je bilo.
Ne gredo pa vse stvari v zvezi s koprsko občinsko birokracijo tako počasi. Včasih se stvari zgodijo bliskovito hitro in občanom ne preostane drugega, kot da se odprtih ust sprašujejo, ali vidijo prav ali ne. Pred nekaj tedni so tako Koprčani najprej z začudenjem opazovali, kako so iz spodnjega dela ceste, ki pelje do morja pri Moletu, naredili enosmerno, na donedavnem voznem pasu pa uredili plačljive parkirne bokse. V redu, si je rekel marsikdo, tudi kopalci morajo imeti možnost parkirati. A je najbrž vse razumevanje izpuhtelo, ko so skoraj čez noč na mestu do včeraj belih boksov zarisali rumene in jih opremili z znakom, da so rezervirani za neke apartmajske hiše ali nekaj takega. Ko se hoče, je torej v Kopru enačba zelo preprosta: v nekaj tednih se javno cestišče najprej spremeni v javno parkirišče, skoraj takoj zatem pa se njegov velik del prelevi v zasebna parkirna mesta. Lepo, kajne? Privatizacija nekoč javnega prostora je lahko tudi bliskovita. Pri čemer se za stanovalce tistega območja ni spremenilo prav nič, so pa na svoj račun prišli turistični podjetniki. Od katerih je vsaj eden svojo “vilo” zgradil pred kratkim, na to, da bi v njenem pritličju uredil kakšno parkirno mesto, pa najbrž prikladno “pozabil”.
Zanimivo bi bilo tudi slišati, kako na urejanje parkiranja za Madžare, Avstrijce, Po ljake, Belgijce in ostale gledajo občani, ki vsako popoldne preklinjajoč iščejo parkirno mesto pred svojimi domovanji. Ampak ti ljudje z Markovca, iz Prisoj, Semedela, Olma ... se najbrž lahko postavijo na glavo pa ne bodo dobili možnosti, da jim parkirno mesto pred blokom začrtajo z rumeno. Namesto tega bi najbrž dobili predavanje o trajnostnem prevozu in prednostih javnega prevoza, ki pa v Kopru še vedno poteka kot leta 1977 - avtobus pride ko pride. Aplikacija, s katero bi uporabnik lahko načrtoval prihod avtobusa na postajališče, namreč prepogosto ne deluje.
Parkirna mesta so morda celo benigna tema, a zgoraj opisani primeri zadevajo v središče tega, čemur se reče načrtovanje prostorskega razvoja mesta. V Kopru je ta razvoj zastal nekje med pretirano ambicioznostjo v podobi dubajskih stolpov in umetnih kanalov na eni strani in sramežljivim premikanjem cvetličnih korit, s katerimi pred nekaj tedni v mestu niso prav vedeli, kaj početi pa so jih brez slehernega razvidnega smisla posejali po središču mesta. Meščani so zaradi življenja v neurejenem okolju tu kolateralni poraženci, zmagovalec pa je najbrž en sam. Podjetnik, ki je v času prejšnjega župana veljal za občinskega gradbinca, dosti drugače pa ni niti v času sedanjega. Širše središče mesta je v času tega razvojnega vakuuma namreč pozidal s svojimi projekti, za katere ne moremo reči, da mesto prav polepšajo, prej nasprotno. Je pa res, da ob njih vsaj parkirnih mest ne manjka. Vsaj nekaj.