Drevo in festival, oba posekaš hitro
Zahajanje prijaznega poletnega dne smo pospremili s prikimavanjem in z vzdihi. No, malo smo tudi zeleneli, pestovali zavist, se spraševali, zakaj pri nas ne more biti tako. Ozirali smo se naokrog, občudovali rimski kamnolom Sankt Margarethen na avstrijskem Gradiščanskem, prav tisti, v katerem sta v letih 1959 in 1960 slovenska umetnika Janez Lenassi in Jakob Savinšek na kiparskem simpoziju dobila dober zgled. Forma viva je že leta 1961 zaživela tudi pri nas: na Seči so začeli obdelovati kamen, v Kostanjevici na Krki les, pozneje so se pridružile Ravne na Koroškem z jeklom, Maribor pa z betonom. Avstrijski kamnolom je še zmeraj imeniten primer dobre prakse. Preoblikovali so ga v osupljivo prizorišče, na katerem blestijo zlasti opere, občasno pa tudi umetniki popularnejše kulture: Leonard Cohen, Santana, Mark Knopfler, Simply Red, Sting, Kraftwerk ... Nam je julijski večer z bluesom, soulom, jazzom obogatil irski bard Van Morrison. Tako koncertne raritete kakor uspešnice Days Like This, Moondance, Gloria in druge so mehko plavale med velikanskimi odsekanimi skalami, ki oklepajo prostorno prizorišče.
Ne samo repertoar in znoj nastopajočih, ključno vlogo pogosto odigra tudi sam kraj. Že, že, Slovenci ne premoremo toliko denarja kakor Avstrijci, Nemci, Italijani, radi pa ponavljamo, da je Bog polno prgišče lepote razsul prav po naši deželi. Včasih jo znamo izkoristiti tudi na poletnih prireditvah, ob katere tu plivka morje in tam reka, jih objema gozd ali obrobljajo vršaci. Nakar nekega dne nenadoma zadoni tisti zoprni ampak. Birokracija zašumi s papirji, nekaj ni v skladu s predpisi in ni uglašeno z novimi načrti, jasno, z uspehom je pač kakor z drevesom, ki se je lepo razraslo: treba ga je posekati. Za povrh se oglasi še sosed, ki eno od svojih sobic resda oddaja po ceni, ustrezni turističnemu biseru, sicer pa si želi dremati v spalnem naselju ... Redkim županom je jasno, kaj vse so sposobni uničiti s svojim podpisom, navsezadnje se praviloma bolj po pomoti prikažejo na predstavi, razstavi, koncertu, kajpada pa ne manjkajo na slavnostnih otvoritvah obvoznic in krožišč, med katerimi je vse več takih, ki jih pravzaprav sploh ne potrebujemo.
Ne denar, marsikdaj bi marsikatero zgodbo o uspehu rešila prijaznejša dama, ki pa je ne poznajo vsi. Volja. Naj nam korajžo vlije vsaj resnica, da je podobna vodi: vedno najde pot.
Je zoprno, a drži: festival kakor drevo potrebuje veliko let, da zraste, posekaš pa ga zelo hitro. Ne denar, marsikdaj bi marsikatero zgodbo o uspehu rešila prijaznejša dama, ki pa je ne poznajo vsi. Volja. Naj nam korajžo vlije vsaj resnica, da je podobna vodi: vedno najde pot.