Čas ovelih kislih kumaric

Poletje je, čas za drugačen vsakdan in drugačne dogodivščine. Marsikdo se prelevi iz pisarniškega molja v zagrizenega podvodnega ribiča, alpinista, vztrajnostnega kolesarja, pomorskega kapitana … Priložnosti je veliko, tudi možnosti, zelo pogosto pa je v takem početju glava pred telesom.

Zdajle je bolj kot kdaj dopustniški čas. Avgust je, poslovno življenje je v kar veliki meri zaustavljeno, tudi država deluje na nizkih obratih. Po drugi strani pa v nekaterih sektorjih pregorevajo in delajo s polno paro. Kot vselej, vsi pač nismo na isti barki...

Poleti se veliko ljudi spremeni. Pisarniški molji postanejo zagrizeni rekreativci, ljudje, ki sicer ne hodijo v gostilne, pa neumorni recenzenti ponudbe. Včasih je bila glavna disciplina poletnih obiskov gostiln fotografiranje krožnikov, a so kalamari z leti postali preveč dolgočasni. Trenutno smo priče preštevilnim fotkam domnevno drastičnih računov, s katerimi instagram turisti dokazujejo, kdo naj bi jih olupil. Da je kava malček dražja kot v sosedskem bifeju v predmestju manjšega mesta nekje na celini, da je škandal, da porcija škampov ni deset evrov, ker je menda tako pisalo na meniju in da je pekarna na Hvaru lopovska, ker ima drago pico …

Zaradi energetske draginje bodo marsikje iz omar potegnili stare puloverje, zmanjšala naj bi se proizvodnja, kar se že pozna na tržišču surovin, to pa vodi v spiralo z manj zaposlenimi, z manj neposredne potrošnje, z dvigom cen izdelkov in storitev, morda z inflacijo …

Kdor ima več delitev na socialnih omrežjih, si zasluži tudi medijsko pozornost, če pa je objava na twitterju, omrežju, na katerem se odrasli najraje in najbolj temeljito pljuvajo, pa so medijski ponatisi sploh zagotovljeni. Težko je pojasniti, zakaj bi naj bil prav twitter komentatorski vir, ki ga velja ponatiskovati v tradicionalnih medijih, časnikih, kot je tale, televiziji, celo radiju. To, da po twitterju tudi državniki sporočajo pomembne odločitve in obračunavajo z nasprotniki, je dobro za twitter in njegovo priljubljenost, za politike pa precej hecno. No, nič ni bolj hecno kot to, ko nasedejo duhovitim trolom in se spustijo na zanje neznan in spolzek teren.

Vrnimo se raje na plaže, to analogno stičišče hlastajočih za D vitaminom, ki so v teh tednih pripravljeni za kvadrat na “boljšem” mestu ob morju - zlasti hrvaškem - puščati zvečer brisačo ali pa jo, če je večerna operacija prepovedana, prinašati navsezgodaj zjutraj. Le kaj ljudi, ki v veliki večini leta počnejo nekaj produktivnega, morda celo plemenitega, zasuče v nočno-jutranji ples z brisačami na plaži?

Na žalost so nas v minulih tednih obremenjevale bolj zapletene zadeve. Zdaj, ko so se požrtvovalni gasilci umaknili s Krasa, je veliko več vprašanj kot odgovorov. In ne, vprašanja niso nova, podobna so bila ob prejšnjem in predprejšnjem požaru. Zakaj, denimo, država ne le dovoli temveč celo spodbudi rejo drobnice in prostoživečih prašičev na kraških gmajnah, ki bodo skrbeli, da bo pod borovci popaseno. Zakaj je zaraščen Kras za sodobno rabo bolj kraški od kulturne krajine, prepredene s suhozidi?

Enako je s sušami, ki si sledijo. Načeloma vemo, kako je mogoče zmanjšati njihov učinek za kmetijstvo, kaj je treba storiti, pa vendarle ni bilo storjeno nič. Vipavska dolina je suha kot poper, z učinkovitim Vogrščkom in še kakšno akumulacijo bi lahko bila slovenski vrt. Podobno kot Istra, kjer je umeščanje nekaj zajetij v prostor videti kot umeščanje nuklearke. Spomnimo, pred leti so krajinarji prepovedovali celo nameščanje rastlinjakov, ker da niso element tradicionalnega kmetovanja.. Seveda rastlinjaki niso srednjeveška zadeva, tudi požigalništva se kmetje danes ne gredo več, ni pa nobena skrivnost, da sta obseg in ekonomika pridelave vrtnin v rastlinjakih prihodnost učinkovitega kmetijstva.

Ne le vode za rastlinsko pridelavo, niti pitne vode državi ni uspelo zagotoviti suhi Istri. Kreg, od kod bi lahko speljali vodo, traja že zelo dolgo. Magari z Gorenjske ali Štajerske, se pač položijo cevi ... Če iz bližnje Doline cevi vodijo vse do Ingolstada daleč tam gori, potem jih znamo tudi pri nas položiti nekaj deset kilometrov. In izkoristiti, denimo, gradnjo drugega tira za prvi odsek.

Menda jeseni prihaja ure streznitve. Zaradi energetske draginje bodo marsikje iz omar potegnili stare puloverje, zmanjšala naj bi se proizvodnja, kar se že pozna na tržišču surovin, to pa vodi v spiralo z manj zaposlenimi, z manj neposredne potrošnje, z dvigom cen izdelkov in storitev, morda z inflacijo … Ker kmetje poudarjajo, da bo hrane letos bistveno manj, kot v povprečnih letinah, je seštevek pričakovanj še slabši. Zelo pomemben dejavnik večje negotovosti je seveda vojna v Ukrajini, pa signali o drugačnih kursih na Daljnem Vzhodu, ne bi nas smelo začuditi, če nas za vogalom čaka še kakšno drugačno presenečenje ...

Stalnica so torej spremembe, v zdajšnjem času predvsem na slabše, se zdi.

Zatorej tistim, ki imajo možnost, v vročih poletnih dneh privoščimo čim več sproščenih trenutkov in ukvarjanja z bizarnostmi, kot so cena pice na hrvaških otokih in bitka za prostor za brisačo na plaži.

---