Žalostna zgodba o nekoč vplivni SD
Ob vsej poplavi in gneči tistih, ki se imajo namen jeseni potegovati za mesto predsednika republike, je kar nekam tesnobno opazovati, kaj se dogaja s kandidatom/kandidatko, ki bi zastopal/a Socialdemokrate. Oziroma, če smo natančni, kako se nič ne dogaja. Socialdemokrati so že pred časom ob vprašanju, ali bodo podprli Marto Kos ali Natašo Pirc Musar, napovedali, da bodo na volitvah nastopili s svojim človekom. Obe dami sodita v isti del političnega prostora in podpora eni ali drugi bi bila nekako logična. A ne, je šla argumentacija, za stranko z dolgoletno tradicijo se spodobi, da na volitvah nastopi samostojno. V predzadnjem julijskem tednu je tudi zato marsikdo z zanimanjem spremljal dogajanje na predsedstvu stranke, kjer naj bi padla odločitev o tem, koga bo stranka poslala na predsedniške volitve. A se ni zgodilo nič - imena kandidata ali kandidatke javnost ni izvedela. V zadnjem obdobju je bilo največ špekulacij o tem, da naj bi v stranki v kandidaturo prepričevali evropskega poslanca Milana Brgleza, ki pa naj nad tem ne bi bil preveč navdušen. Česar mu človek ne more niti zameriti - v Evropskem parlamentu mu ni hudega, nastop na volitvah pa je karierno tvegana poteza. Vesti in špekulacij o drugih imenih ni slišati, kar je zgovorno samo po sebi - stranka z dolgo tradicijo ima težavo zagotoviti si kandidata.
Upoštevati je treba tudi, da sta tako Tanja Fajon kot Milan Brglez v stranko prišla po spletu okoliščin. Današnjo predsednico stranke je na kandidatno listo za evropske volitve ob negodovanju številnih strankarskih staroselcev leta 2009 pripeljal tedanji predsednik stranke Borut Pahor, Milan Brglez pa se je vanjo zatekel iz SMC, kjer se je najprej razšel z Mirom Cerarjem, dokončno pa jo je zapustil, ko jo je prevzel Zdravko Počivalšek. Razumljivo je, da je do njiju v stranki še vedno kar nekaj nezaupanja, o čemer pričajo tudi dovolj pogoste informacije o napetostih med centralo stranke in strankinimi odbori po Sloveniji.
Stranka SD je izgubila identiteto. Nekdanja stranka proletarcev se je začela graditi kot meščanska stranka, s čimer se je odtujevala svoji bazi, hkrati pa se ni uspela čisto zares ograditi od svoje neslavne dediščine, ki jo je povezovala z nedemokratičnimi časi. Zaradi česar ni uspela nagovoriti novih volilcev, ki niso videli pravega smisla v tem, da stranka posredno še vedno skrbi za svoje ljudi iz starih časov.
Socialdemokrati so med najstarejšimi strankami pri nas, zlobneži bi celo rekli, da so daleč najstarejša in spomnili na čebinski kongres leta 1937. Po demokratizaciji je stranka svoje zvezdne trenutke doživela na volitvah leta 2008, ko je pod vodstvom Boruta Pahorja tudi zmagala in prevzela oblast. Po ne preveč posrečenem mandatu pa je šla pot stranke bolj ali manj le še navzdol. Rezultatsko dno je stranka dosegla na volitvah 2014, ko je prepričala niti šest odstotkov volilcev. Manjši odboj navzgor je doživela leta 2018, na letošnjih aprilskih volitvah pa je šla znova odločno navzdol. Naslednica nekoč monopolne stranke letos spomladi ni prepričala niti 80.000 volilcev. Podobno slabo gre stranki na lokalnem terenu. Poročila državne volilne komisije denimo spominjajo, kako stranka na Obali na zadnjih županskih volitvah ni osvojila niti 2500 glasov, v Kopru ji jih ni uspelo zbrati niti 300. V mestu, ki je še nedavno veljalo za “rdečo trdnjavo”! Nova Gorica? 2135 glasov in 16,9 odstotka, daleč od drugega županskega kroga. Postojna? Brez kandidata. In tako še marsikje.
Kaj se je zgodilo? Predvsem je stranka izgubila identiteto, ni se znala odzvati na izzive, ki ji jih je na pot prinesel čas. Na eni strani je izgubljala ob spogledovanju z (neo)liberalizmom v podobi tretje poti (Tony Blair in njegov vplivni svetovalec Anthony Giddens), na drugi se ni znala odzvati na radikalnejše koncepte, ki so prihajali z leve. Nekdanja stranka proletarcev se je začela graditi kot meščanska stranka, s čimer se je odtujevala svoji bazi, hkrati pa se ni uspela čisto zares ograditi od svoje neslavne dediščine, ki jo je povezovala z nedemokratičnimi časi. Zaradi česar ni uspela nagovoriti novih volilcev, tistih, ki niso videli pravega smisla v tem, da stranka posredno še vedno skrbi za svoje ljudi iz starih časov. Za povrh se ni znala dovolj jasno otresti slabega imidža stranke, ki je vedno zraven, ko je treba razdeliti kakšen državni milijon. In kot bi vse to ne bilo dovolj, ji usluge niso delale spletne eskapade posameznih članov (Štromajer) ali morda celo dobronamerne in iskrene, a ne dovolj dobro premišljene poteze vodstva stranke (udeleževanje v večnih razpravah o partizanih in domobrancih, poklon pred spomenikom Borisu Kidriču ...).
Tudi ko bo - če bo - stranka na predsedniških volitvah nastopila s svojim kandidatom, bo zato precejšnje presenečenje, če bo dosegel omembe vreden rezultat. Pri čemer je že zdaj treba vedeti, da v prvi vrsti ne zaradi morebitnih lastnih napak, ampak zaradi stranke, ki bo stala za njim. Škoda.