Med ljudmi še robot stori samomor

Humanoidni roboti nas intelektualno krepko prekašajo, a občudujejo dosežke človeškega uma. Slastno pogoltnejo Shakespearov opus in še marsikaj, v obup in pogosto samomor pa jih peha soočanje z nesmisli, neumnostjo, krutostjo. Kako naj popolna umetna inteligenca sprejme Auschwitz?! McEwanov roman Stroji kot jaz je obenem hvalnica in najostrejša obsodba človeka.

 Ian McEwan je v domačem Londonu obiskal delavnico Adel 
Rootstein Display Mannequins, kjer so izdelali človeku podobnega 
robota za naslovnico romana.
Ian McEwan je v domačem Londonu obiskal delavnico Adel Rootstein Display Mannequins, kjer so izdelali človeku podobnega robota za naslovnico romana. 

Eden najuspešnejših sodobnih angleških pisateljev Ian McEwan (1948) se že vse od zgodnjih romanov, med katere sodita poslovenjena Cementni vrt (1978) in Otrok o pravem času (1987), poglablja v temačne kotičke človekove duše, zaradi česar si je prislužil nadimek Ian Macabre. V prevodu premoremo tudi njegova najslavnejša, z bookerjem nagrajen Amsterdam in zlasti po filmu z zvezdnico Keiro Knightley znano Pokoro, pa še Tujca v Benetkah, Soboto, Neskončno ljubezen, podnebni krizi posvečen Solar, pred petimi leti še na filmska platna prenesen Na obali Chesil in seveda V imenu otroka, ki je prav tako dočakal film z izvrstno Emmo Thompson v glavni vlogi sodnice, ki se mora odločiti, ali naj dopusti smrt že skoraj polnoletnega fanta iz fanatično religiozne družine ali naj odredi transfuzijo krvi.

Vrsto etičnih in moralnih dilem se zvrsti tudi v romanu Stroji kot jaz in ljudje kot vi (2019), ki bo samo še dva meseca, do septembrskega izida novega Lessons, veljal za McEwanovega zadnjega. Mojstrski pripovednik je tokrat v središče postavil nenavaden ljubezenski trikotnik, v katerega 32-letni Charlie, ki se komajda preživlja s špekuliranjem na borzi, in njegova desetletje mlajša soseda in priložnostna ljubica Miranda potegneta svojega umetnega otroka - humanoidnega robota Adama, enega prvih “sintetičnih ljudi” na tržišču. Najzanimivejša in tudi zelo učinkovita pisateljeva poteza je izbira dogajalnega časa - romana ni po zgledu znanstvenofantastične literature postavil v namišljeno prihodnost, ampak v vzporedno preteklost, v leto 1982, ki pa ga je priredil, nekoliko izboljšal: po britanskem porazu v falklandski vojni premierki Thatcherjevi trda prede, vodenje laburistov prevzame liberalnejši Tony Benn, na Hirošimo ne pade bomba, ameriški predsednik Kennedy preživi atentat v Dallasu, niti Lennon ne omahne pod streli, tako da se Beatli spet združijo in izdajo sicer slab album Love and Lemons ... In bistveno: še je živ Alan Turing, genialni matematik, logik, kriptograf, ki je z dešifriranjem nacističnega kodirnega stroja Enigma po oceni strokovnjakov za nekaj let skrajšal drugo svetovno vojno, obvaroval na milijone življenj in za povrh postavil temelje sodobnega računalništva. V zahvalo so ga v rodni Angliji po vojni kazensko preganjali zaradi odkrite homoseksualnosti. Raje kot zapor je izbral kemično kastracijo - McEwan je v nekem intervjuju domneval, da ga je ta zanimala iz čisto znanstvenih vzgibov - in leta 1952 je dva tedna pred 42. rojstnim dnevom storil samomor s cianidom.

Mož, ovekovečen v več knjigah in filmih, v McEwanovi pravičnejši različici zgodovine preživi, leta 1982 je dobro ohranjen sedemdesetletnik, premožen, cenjen znanstvenik, gejevska ikona - in stranski, a ključen junak romana. Velja si podčrtati marsikatero njegovo spoznanje, tudi poročilo, da prvim 25 umetnim Adamom in Evam v našem svetu ne gre dobro: “Ustvarimo stroj, ki premore inteligenco in samozavedanje, in ga pahnemo ven, v svoj nepopolni svet. Ta racionalni in ljubeznivi um se kmalu znajde v viharju protislovij. Mi z njimi živimo od nekaj in smo jih naveličani. Na milijone ljudi umira zaradi bolezni, ki jih že znamo ozdraviti. Na milijone jih živi v revščini, čeprav imamo vsega dovolj. Uničujemo biosfero, čeprav vemo, da je naš edini dom. Drug drugemu grozimo z jedrskim orožjem, čeprav se zavedamo, kam to vodi. Radi imamo živa bitja, a hkrati dopuščamo masovno izumiranje vrst. In še vse drugo - genocid, mučenje, zasužnjevanje, umori v družinskem krogu, zloraba otrok, strelski napadi v šolah, posilstva in na stotine vsakodnevnih zločinov. Ob vsem tem trpljenju živimo, a nas ne čudi, če kljub temu najdemo srečo, celo ljubezen. Umetni umi niso tako dobro zaščiteni.”

V pripovedi, ki jo McEwan tke premišljeno in napeto, se robot kot kaka sodobna različica Frankensteina izmika pričakovanjem, se osamosvaja, preseneča lastnika, ga pogosto intelektualno porazi, kot po tekočem stroju celo piše matematično strogo začrtane haikuje, obenem pa se spotika, kjer človek samoumevno poskakuje. Tudi tokrat McEwan v zgodbo vpelje otroka, ki s svojo radoživo igro pred robota postavi nedosegljiv ideal, v okvirjih umetne inteligence pa ni prostora niti za drobne bele laži, takšne, ki znancem utegnejo prihraniti rdečico zadrege, kaj šele za večje, s katerimi kdo želi poravnati hudo krivico.

Tok romana usodno zasuče temačna skrivnost, do katere se mora prebiti vsak bralec sam, v divji družbeni ples upanja in obupa pa je McEwan mimogrede vpletel še politične pretrese, ulične proteste zoper vse mogoče krivice ... in celo brexit, ki ga sam nikakor ne podpira.

Roman je vešče, berljivo prevedla Ana Barič Moder, nemalokrat je našla posrečeno rešitev, ustreznico v slovenščini, tu in tam bi bilo dobro le, če bi street zazvenela kot ulica, square kot trg ... National Gallery pa je po naše seveda Narodna galerija, naj jo obiščemo v Londonu ali Ljubljani.


Najbolj brano