7980 ur risanja človeške krutosti

Ob poslušanju, kaj se je Juriju Devetaku dogodilo v tistih nekaj urah, ko je po dveletni pripravi in risanju dokončal Pahorjevo Nekropolo, da bi postala moderen risoroman, se ti naježi koža.

TRST > V nedeljo, 29. maja, je stripar in ilustrator Jurij Devetak povlekel še zadnje poteze s svinčnikom. Bilo je ponoči, morda že po polnoči, morda je bil že tisti ponedeljek ... Zjutraj je takoj sedel za računalnik, na katerega je bil prenesel zadnje strani, da bi videl, kako so - po prespani noči - videti. Na zaslonu se je pojavila predzadnja stran, tista, na kateri je upodobljen Boris Pahor, ki vstane izza mize, premakne stol in odide ...

Ko je Devetak tako zrl v svojo predzadnjo stran, je začivkal mobilni telefon. Bilo je približno ob 8.30. Oče mu je poslal sporočilce: “Boris Pahor je umrl.” Jurij Devetak je obstal. Še enkrat je pogledal na zaslon, da bi se prepričal, ali je prav prebral. In ob ponovnem branju mu je šlo na jok.

Jurij Devetak

stripar in ilustrator

“Boris Pahor mi je odgovoril, da je ideja perfektna. Dal mi je proste roke. Omenil je Spacala in Černigoja, ni pa mi postavil nobenih omejitev.”

Boris Pahor je zapustil ta svet nekaj ur prej. Le nekaj ur potem, ko je Jurij Devetak odložil svinčnik. Ob štirih zjutraj, je povedala gospa Vera, ki mu je stala zadnja leta vedno ob strani in je ob njem prebila tudi njegovo zadnjo noč brez jutra. Dvakrat je zahropel in izdihnil ...

Začelo se je s čačkami

Devetak je zadnji dve leti sobival s Pahorjem in njegovo Nekropolo. Najprej je čečkal, se spominja, nato iskal obliko, risal, da bi dal pisateljevi besedni umetnini likovno podobo, vse v bitki s časom, da bi Nekropola v slikah izšla 26. avgusta, ob pisateljevem 109. rojstnem dnevu. Zdaj pa ...

Prejel je številna sporočila prijateljev, ki so vedeli, kaj zadnji dve leti dela, zakaj ga ni na spregled. “Kaj bo sedaj?” so ga spraševali.

Jurij Devetak je sedel v svoji delovni sobi v Nabrežini. Njegov sedaj že znameniti Pahorjev portret je nastal drugje, v dnevni sobi. Šest dni ga je risal, s svinčnikom. Šestkrat po šest ur, da se je na belem listu prikazal Pahorjev obraz, podoben resničnemu z naočniki, kravato s pikicami, rahlo razprtih ustnic in s pogledom, ki te prebode. Še pred Pahorjem so se na belih listih pojavili portreti slavnih ameriških košarkarjev, Michaela Jordana, Jamesa Hardna, s katerimi je risarsko izpričal ljubezen do košarke.

Tisto je bilo pred štirimi leti, med študijem na mednarodni risarski akademiji Comics v Padovi. Od različnih ponujenih smeri je Devetak izbral striparstvo. Ameriškim košarkarjem so sledili portreti ljudi iz najrevnejših predelov sveta, zbrani v ciklus Pa vendar nasmejani, postavljeni na ogled v Bambičevi galeriji na Opčinah, v Narodni in študijski knjižnici v Trstu in goriškem Kulturnem domu. Obenem je začel sodelovati s Športno prilogo Primorskega dnevnika in z Objektivom ljubljanskega Dnevnika. Dnevna soba je postala neprimerna, potrebna je bila druga, delovna soba, za katero je hvaležen staršem.

Tudi na njena vrata je potrkala pandemija ... in z njo Pahorjeva Nekropola. Začeli so se dnevi čečkanja, iskanja, razmišljanja, jeze nad samim seboj, risanja. Vsak dan se je koš v delovni sobi polnil z listi zavrženih skic. Tri četrtine narisanega je zavrgel, pa je domača roka tiste skice rešila iz koša in jih spravila v omaro. Kakih osemdeset, devetdeset se jih je ohranilo, tako, za spomin, a Jurij je tisto o shranjenih zavrženih skicah izvedel šele mnogo pozneje ...

Kako ste se sploh domislili, da bi Pahorjevo Nekropolo prelili v sliko?

“Ni bilo enostavno. Začetna ideja je bila res banalna. Med pandemijo leta 2020 sem prejel sporočilo prijatelja. 'Lotil sem se branja Nekropole,' je napisal. Spomnil sem se, da sem jo začel v četrti višji že brati. Pa sem si rekel: Poglej, poglej, sedaj bi jo lahko po nekaj letih dokončal. V dveh dneh sem jo res in se lotil branja znova, od začetka. Branje je bilo naporno, jezik je težak, a tematika taborišča me je zelo pritegnila. Detajle je Pahor opisal na res fascinanten način. Pa sem si rekel: Zakaj ne bi nekaj o tem narisal? Tako sem začel nekaj čečkati. Bile so res čačke.”

Na primer?

“Zanimalo me je, kako upodobiti mrtvece. Potem sem vse te čačke zbral in jih poslal založbi, Mladinski knjigi. Oziroma: še prej sem poiskal stik z Borisom Pahorjem. Nisem mogel do njega, ker smo bili pač v obdobju pandemije, zato sem mu telefoniral.”

Vas je že poznal?

“Da, ker sem mu leta 2018 med srečanjem v njegovi knjižnici na Proseku predstavil njegov portret.”

Ki si ga je potem kratkomalo prisvojil …

“Da, da, a je prav tako.”

Pahor se vas je torej spomnil.

“Seveda. Dolgih 45 minut sva se pogovarjala. Hotel sem samo, da mi pove, ali mi dovoli narisati Nekropolo ali ne.”

In kako se je izteklo?

“Po tričetrturnem pogovoru nisem razumel ničesar. Zato sem ga teden pozneje poklical še drugič, ga konkretno vprašal in odgovoril je, da je ideja perfektna in da me bo povezal s Petrom Tomšičem, takratnim predsednikom uprave Mladinske knjige. Nekaj dni pozneje sem vse tiste svoje skice in čačke poslal po elektronski pošti založbi. Odgovorila mi je likovna urednica Tanja Komadina. Zapisala je, da je ideja obetavna in da bo res super.”

Vam je Boris Pahor kaj predlagal?

“Ne. Bil je tudi že v zelo slabem zdravstvenem stanju.”

Vam je postavil kake omejitve?

“Ne, dal mi je proste roke. Omenil je Spacala in Černigoja, ni pa mi postavil nobenih omejitev.”

Kako se je potem nadaljevalo?

“Ko sem prejel odgovor založbe, sem bil res zadovoljen, ves iz sebe. V Padovi, kjer sem študiral, so me učili, da bi moral poslati založbi celoten projekt. Jaz nisem ravnal tako. Poslal sem le čačke, a so jih sprejeli. Čačke so bile slabe, a ideja je bila dobra. S Tanjo Komadina sva se slišala po telefonu in nastavila delo. Njej se moram izrecno zahvaliti, ker je vseskozi spremljala delo v nastajanju, mi svetovala, veliko pomagala. Kajti sprva še vedno nisem vedel, ali bo to risoroman, slikanica, ilustrirana knjiga ...”

Kako ste se odločili za risoroman?

“Nekaj časa sem le nadaljeval s čačkami, da bi videl, katera oblika bi bila prava. Nato sem vse to obdelal in izkazalo se je, da bo prava izbira strip. Vse pa je šlo zelo počasi, postopoma. Šest mesecev je bilo potrebnih, da se je izluščila oblika stripa.”

Ali se spomnite, kdaj ste začeli tisto pravo delo, prvo stran?

“Priprava, tako imenovani storyboard, tista s čačkami in iskanjem oblike, je trajala dobro leto. Prvo stran v dokončni obliki sem začel risati oktobra lani.”

Ste v narisani zgodbi sami izbrali spremna besedila?

“Da. Jemal sem jih iz knjige. Podčrtal sem si dele na tablici z izvodom s spletne strani Mladinske knjige in si pomagal tudi s podčrtavanjem stavkov v papirnati izdaji. Pri Mladinski knjigi so besedila ustrezno oblikovali, da je postal risoroman 'pravična' adaptacija Pahorjevega dela. Na podlagi besedil so nato nastale risbe.”

Katere težave so bile največje?

“Uh … Največje so bile na začetku, ker nisem vedel, kako naj ravnam. Še napornejše je bilo bližanje terminu, konec maja. Bilo je stresno, ker nisem vedel, ali bo dobro ali ne. Pojavljali so se dvomi, popravki, bilo je, kot da bi bojeval boj sam s sabo, pa sem si naposled rekel: Dobro, sedaj moram končati, naj bo, kar bo.”

Ali je bil Boris Pahor seznanjen z vašim delom?

“Da, Peter Tomšič mu je pokazal prve osnutke. Pahor je za moje delo vedel, vedel je, kako napreduje.”

Kakšen je bil v tem času vaš običajni delovni dan?

“Vstajal sem ob sedmih, delal pet ur, po kosilu pa še šest. Tako je bilo običajno vsak dan, od ponedeljka do nedelje. A s številnimi izjemami. Večkrat sem risal tudi do šestnajst ur dnevno, tudi po cele noči, kar je bilo sila stresno. Tudi ko sem počival, ko sem na primer šel po kruh, sem bil z glavo pri Nekropoli in vse se mi je zdelo tako absurdno, velikansko.”

Zakaj velikansko?

“Ker je Mladinska knjiga največja založba v Sloveniji. Težko je 'priti noter', izdati knjigo pri taki založbi. Za novinca, kot sem jaz, še posebej. Ena od znanih slovenskih ilustratork je vprašala, kako sem lahko prišel k tako pomembni založbi. Prej se tega sploh nisem zavedal, nisem dojel, da bom izdal knjigo pri tako velikanski založbi. Odgovornost je bila zelo velika.”

Ste zdaj zadovoljni z rezultatom?

“Še ne.”

Zakaj?

“Ker knjiga še ni izšla. Zadovoljen bom, ko bom dobil odzive ljudi. Ne zanima me, ali bodo pozitivni ali negativni. Sprejel bom vse kritike. Pomembno bo le, da bralci vzamejo knjigo v roko. Tako bo vse to ogromno delo poplačano.”

Mnogi se na vašem področju zatekajo v znanstveno fantastiko. Zakaj ste za tako zahtevno delo izbrali prav Nekropolo?

“Zgodovina mi je vsekakor všeč, tista bližnja, polpretekla. Mislim, da vemo o tej zgodovini še premalo in da radi pozabljamo nanjo. Kar je počel človek takrat na naši zemlji in v bistvu po vsej Evropi, je bilo strahotno. Prav ta krutost človeka nad sočlovekom me je po svoje pritegnila, odprla vprašanja, na katera sem skušal odgovoriti.”

Kako?

“Nekropolo sem prenesel v naš svet, da bi o njej razmišljal in spodbudil druge k razmišljanju o tem, kako je bil človek lahko tako krut in kako je lahko svojo žlehtnobo tako grozovito organiziral.”

Ali vam je študij v Padovi pomagal pri delu?

“Ogromno. Sprva sem mislil, da mi sploh ne bo kaj prida, potem pa se je izkazalo, da mi je zelo zelo pomagal.”

Na primer?

“Dokler se nisem spopadel z določenim problemom, sem delal mimo tega, kar sem študiral. Ko pa se je problem pojavil, sem se spomnil, da smo podobne primere obravnavali med študijem, pobrskal sem po zvezkih in dobil rešitev.”

Je začetek “vaše” Nekropole sovpadal s koncem študija?

“Nekako tako je bilo. Junija 2020 sem imel zaključni izpit na akademiji v Padovi.”

Kako se je iztekel?

“Zelo dobro. Takrat sem si že zamislil risano Nekropolo in sem to tudi povedal na šoli. Vedno se bom spominjal obraza profesorja, velikega ilustratorja Vittoria Bustaffe, ko je izvedel, kaj nameravam. Dejal sem mu, da bom pripravil 130 strani, takrat sem jih načrtoval toliko, in on mi je odgovoril: 'Cazzarola, očo mulo.' Šele takrat sem verjetno dojel, čemu grem naproti, in bilo je, kot da bi se podelal v hlače.”

Koliko strani obsega dokončana Nekropola?

“150 risanih strani, skupno pa jih je še nekaj več.”

Kako dolgo po tistem, ko ste zapisali Konec, niste prijeli svinčnika v roke?

“Kak poldrugi mesec. Oziroma ne: svinčnik sem imel vedno v rokah, a ne s tisto intenzivnostjo, s tisto koncentracijo, ki jo je zahtevala Nekropola.”

Vaš svinčnik prav ne more mirovati ...

“Eh, ne, ne more ... Vedno ima nekaj novega, tudi sedaj, išče nove poti ... Po vsej verjetnosti se bo lotil risank. Mogoče bo to postala njegova prioriteta.”

Vrstnik italijanske Nekropole

Z Jurijem Devetakom, tem Pahorjevim nabrežinskim umetniškim pravnukom, smo se pogovarjali v njegovi Nabrežini, v baru Igor - P'lk. Na steni za mizo so bili razobešeni trije njegovi portreti iz ciklusa Pa vendar nasmejani z znanim portretom starca iz Omana v sredini. Novinar je fantu namignil, da bo na podlagi njegovih informacij skušal izračunati, koliko ur je bilo potrebno za nastanek likovne Nekropole. 7980 ur, morda še kaka več. 332 dni nepretrganega čečkanja, skiciranja in risanja. Celih enajst mesecev umetniškega ustvarjanja.

Ob pozdravu se je vsililo še vprašanje, katerega leta je rojen Devetak. Ob odgovoru 1997 nas je spet spreletela kurja polt. Tudi Jurijeva letnica rojstva je povezana z Borisom Pahorjem in njegovo najbolj znano umetnino - leta 1997 je Nekropola prvič izšla v italijanskem prevodu. Založil jo je Consorzio Culturale del Monfalconese - Kulturni konzorcij za Tržiško. Pod naslovom gleda bralca risba iz Mušičevega dachauskega ciklusa Nismo poslednji. Kaže, da je knjiga prava redkost. Spletna stran cacciatoredilibri.com ponuja izvod te izdaje za čednih 350 evrov.

Pri Mladinski knjigi pa se sedaj že dogovarjajo za italijanski prevod Borisovega in Jurijevega risoromana.  

---