Zakaj Putin kraljico pusti čakati, Ši Džinpinga pa ne

Če ne gre za osebnostno motnjo, je zamujanje brez dobrega razloga in pojasnila načeloma stvar slabe vzgoje. Brez večjih težav smemo reči, da so serijski zamudniki egocentriki brez manir in občutka za svet okrog sebe.

V politiki pa ne gre nujno le za to. Zamujanje na protokolarna ali delovna srečanja je pogosto stvar izkazovanja moči ali višjega statusa, čas in razpolaganje z njim je tako skozi preteklost postalo svojevrstno orožje, ki so si ga praviloma privoščili močnejši in vplivnejši. Iz zgodovine je znan primer Maa Cetunga, ki se je konec štiridesetih na svojo prvo pot v tujino odpravil v Moskvo, tam pa so ga na njegovo veliko razočaranje na železniški postaji najprej pričakali drugorazredni funkcionarji, ga namestili v podeželsko dačo, kjer ga je nato Stalin pustil čakati teden dni, preden ga je sprejel. Sporočilo o tem, kdo je šef v komunističnem svetu, je bilo jasno.

Turški predsednik Erdogan je ruskega kolega Putina prejšnji teden pustil čakati ... dobrih petdeset sekund. Ni veliko, je pa zgovorno. A bistveno je nekaj drugega. Diplomatski poznavalci so namreč pohiteli z analizami, kako se razmerja v svetu spreminjajo in kako Turčija igra vse močnejšo vlogo, zaradi česar si Erdogan tudi lahko privošči, kar si je.

V sodobnem svetu za serijskega zamudnika velja ruski predsednik Vladimir Putin. Kronisti vedo povedati, da je na spoznavno srečanje s papežem Frančiškom zamujal eno uro, angleško kraljico Elizabeto je pustil čakati 14 minut, nekdanjega ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča kar štiri ure, še četrt ure dlje pa ga je čakala Angela Merkel. Zakaj je zamujal? Ker je lahko. A kot smo lahko videli minuli teden, je tudi Putin naletel na podobnega patrona. Če parafraziramo Prešerna, “ga stakne nazadnje, ki bil mu je kos”. Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan je namreč Putina pustil čakati ... petdeset sekund. Ni veliko, je pa zgovorno. Ogled slabo minuto dolgega posnetka, na katerem Putin nervozno postopa po prostoru, v ozadju pa je slišati klikanje fotoaparatov, je mučen, vendar človek začuti tudi nekaj privoščljivosti.

A bistveno je nekaj drugega. Diplomatski poznavalci so namreč pohiteli z analizami, kako se razmerja v svetu spreminjajo in kako Turčija igra vse močnejšo vlogo, zaradi česar si Erdogan takšno ravnanje preprosto lahko privošči. S svojo vlogo v Siriji in rusko-ukrajinski vojni ter s strateško lego Turčija postaja močna regionalna sila, brez katere se na Bližnjem vzhodu ne zgodi nič resnično pomembnega, vse bolj je prisotna na Balkanu, v zvezi z migrantsko krizo ima v šahu Evropsko unijo ... Svet se že nekaj časa zlagoma premika v smer, v katerem bodo imele države, nastale na ostankih starodavnih sil, vse več vpliva, tiste, ki jih uvrščamo v zahodno civilizacijo, pa ga bodo izgubljale. Lahko nam to ni všeč, a tako zelo verjetno bo.

Rast turškega - pa kitajskega, iranskega ali indijskega - vpliva v današnjem svetu ni brez zgodovinskih temeljev. Za ilustracijo velja skočiti nekaj desetletij v preteklost, k nekemu plakatu, ki je nastal v zgodnjih tridesetih letih. Tedaj je angleški znanstvenik John B. Sparks želel vso dotedanjo zgodovino človeštva sveta predstaviti na način, ki bi bil razumljiv tudi manj izobraženemu opazovalcu. Nastal je precej velik plakat, ki ga je naslovil The Histomat in podnaslovil Štiri tisoč let svetovne zgodovine, Relativna moč držav in imperijev. Navpična os prikazuje stoletja od leta 2000 pred Kristusom do časa nastanka plakata, vodoravna pa prikazuje moč, ki so jo posamezne skupnosti imele v določenem obdobju. Leta 2000 pred Kristusom so najmočnejšo vlogo v tedanjem svetu igrali Egipčani, močni pa so bili še Egejci, Hetiti, Amoriti, predniki Perzijcev Iranci, ki so danes spet Iranci, Indijci, Huni in Kitajci. Skozi stoletja daleč največji del prostora na plakatu pripada rimskemu imperiju, veliko vpliva avtor pripiše še perzijskemu, britanskemu in grškemu, od leta 2000 pred Kristusom do danes pa so “preživeli” le redki, praviloma neevropski.

Ob vseh metodoloških pomislekih, dediščini kolonializma in evropocentričnosti je plakat vredno gledati kot dokument časa in poskus verodostojno prikazati nek segment zgodovine. Predvsem pa ga je zanimivo gledati z današnjimi očmi, saj ugotovimo, da so se imperiji, ki so oblikovali naša življenja, pojavili šele “včeraj”. ZDA, evropske sile (Francija, Rusija, Avstroogrska, Nemčija ...), vse to so sile, ki so v primerjavi s starodavnimi civilizacijami, ki v novih oblikah živijo še danes, razmeroma nepomembne pike.

Če bi Sparks trideset ali štirideset let kasneje risal nadaljevanje plakata, bi vpliv v svetu v veliki meri najbrž porazdelil med ZDA, Evropo in Sovjetsko zvezo, nekaj vpliva bi najbrž zaradi velikosti in gibanja neuvrščenih imela še Indija. Še trideset let kasneje pa že ne bi mogel spregledati trenda, ki smo mu priča danes. Verjetno smo priča zadnjim desetletjem, ko zahodna kultura igra - kolikor jo sploh še - ključno vlogo v sodobnem svetu. Svet se za dolgo obdobje preveša (nazaj) na vzhod.

Zato Vladimir Putin kitajskega predsednika Ši Džinpinga najbrž ne pusti čakati - če že, se prej zgodi nasprotno. Pomislite na Erdogana minuli teden.


Preberite še


Najbolj brano