Knjižne novosti Mladinske knjige in Cankarjeve založbe: od cesarjev do robotov

V obdobju pred poletjem je pri slovenskih založbah izšla vrsta knjig, med katerimi so ene bolj, druge manj primerne za prebiranje pod borovci ali v viseči mreži. Kar seveda ne pomeni, da tiste, ki so nekoliko zahtevnejše, niso vredne pozornosti. Nasprotno.

SLOVENIJA > Pri Mladinski knjigi je tako izšla uporabna kombinacija obojega; nekaj zahtevnejšega in nekaj bolj sproščujočega branja.

Od zgodovine in teorij zarote ...

Ljubitelje zgodovine bo bržčas pritegnila izvirna biografija mehiškega cesarja Maksimilijana, ki jo podpisuje slovenski zgodovinar mlajše generacije Gregor Antoličič. Mlajši (in med ljudstvom bolj priljubljeni) brat v tem prostoru bistveno bolj prisotnega Franca Jožefa je, kot zapišejo tudi na zadnji platnici knjige, nekoliko pozabljen svetovni vladar, je pa njegova zgodba brez dvoma zanimiva in je pustila nekaj sledi tudi v svetovni umetnosti. Nenazadnje je Edouard Manet naslikal cikel slik Usmrtitev cesarja Maksimilijana.

Samski blok in Sto let slepote

V razdelek “domača izvirna književnost” sodita Samski blokLele B. Njatin in s kresnikom nagrajenihSto let slepote Romana Rozine. Prva sodi v generacijo v zgodnjih šestdesetih rojenih literatov, ki se je na slovenski sceni pojavila v drugi polovici osemdesetih. V Samskem bloku ubesedi spomine na odraščanje v Kočevju in jih prepleta z zgodbo svoje mame, ki je v tem mestu živela po vojni, podobno kot Svetino pa tudi njo “odnaša” v esejistiko. Roman Romana Rozine v fokus postavi družino Knap iz, jasno, zasavskih revirjev, ki jo 20. stoletje premetava sem in tja. Dve vojni, trije režimi, upadanje pomena premoga, na katerem zasavsko življenje v veliki meri temelji, vse to je okvir, po katerem se člani družine gibljejo. Roman, razpet med 24. maj 1900 in 24. maj 2000, je “pronicljiv oris nekega časa, ki ga ni več, in okolja, ki je še vedno tu, z mnogimi reminiscencami, ki se bodo ohranile - tudi zato, ker jih Roman Rozina zna videti”, so zapisali podeljevalci letošnjega kresnika.

Delo bralca popelje od rojstva Maksimiljana v avstrijsko cesarsko družino do njegovih poslednjih besed pred strelskim vodom mehiških republikancev, ki so izvršili ukaz predsednika Benita Juareza: smrt z ustrelitvijo.

Maksimilijan je svojo sled pustil tudi v primorskem okolju; po neuspešnem poskusu, da bi prebivalce severne Italije “navdušil” za avstrijsko nadvlado, se je umaknil v Trst in si tam postavil dvorec, ki stoji še danes - Miramar.

Filozof Tomaž Grušovnik, ki predava na koprski pedagoški fakulteti, je spisal in izdal drobno knjižico z naslovom Midva ne bova rešila sveta! in podnaslovom, ki pove vse: Eseji o teorijah zarot. Teorije so bile v družbi vselej priljubljene, z njihovo pomočjo pa se je ob pomanjkanju resničnega vedenja dalo pojasniti skoraj vse. Ne moremo reči, da so jim družbena omrežja dala pospešek, prav gotovo pa so teorije zarote pripeljala v središče družbene razprave. Saj vemo: kako je v resnici umrla princesa Diana? So leta 1969 v resnici pristali na Luni ali je bilo vse skupaj le posneto v neki ameriški puščavi? Kakšna je resnica o napadu na ZDA septembra 2001? Je Elvis še vedno živ? Ne gre pozabiti na slovensko endemično udbomafijo pa na kemične sledi (chemtrails), ravno Zemljo in podobno. In, jasno: proticovidna cepiva res delujejo ali so le sredstvo velike farmacevtske industrije, da bajno zasluži? Da o čipih, ki jih prejmemo s cepivom, niti ne govorimo? Grušovnik je nekatere od navedenih teorij zajel v delu na dobrih 150 straneh, koncept teorije zarote pa umestil tudi v družbeni in filozofski kontekst.

V zgodovino, le da osebno, sega tudi Ivo Svetina, eden od slovenskih literatov, ki so svoj izraz začeli oblikovati v drugi polovici šestdesetih, ko je svet iz tečajev metalo študentsko gibanje, Rusi so vkorakali v Prago, v Jugoslaviji pa so moč začeli pridobivati liberalnejši odtenki dotlej precej dogmatske partijske linije. Njegovo generacijo (ob njem vanjo sodijo na primer Milan Jesih, Dušan Jovanović, Drago Jančar, Tomaž Šalamun, Jaša Zlobec in številni sopotniki) je močno oblikovalo dogajanje ob zasedbi Filozofske fakultete v Ljubljani v začetku sedemdesetih, druženje v bifeju Šumi nasproti Drame in predavanja karizmatičnega profesorja primerjalne književnosti Dušana Pirjevca. Svetina v Smislu rože izpiše nekakšno literarizirano avtobiografijo, v kateri potegne črto pod svoje družinsko, družbeno umetniško, erotično in ustvarjalno življenje. Delo niha med romanopisjem in esejistiko, skozi katero zavzame distanco do sebe. dogodkov, katerih protagonist ali sopotnik je bil, in oseb, ki so ustvarjale zgodovino povojnih desetletij.

Podobno pot - raziskovanje lastne družinske zgodovine - ubere v delu Samo en ples s podnaslovom Zgodba Marte Paulin Schmidt - Brine Malina Schmidt Snoj. Avtoričina mama Marta Paulin Schmidt je bila predvojna plesna umetnica, koreografinja in plesna pedagoginja, med vojno pa je slavo dosegla pod psevdonimom Brina, sodelovala je pri delu znamenite kulturniške skupine XIV. partizanske divizije. V prvi vrsti gre za biografijo Marte Paulin Schmidt, vsaj toliko pa tudi za svojevrsten portret pred-, med- in povojnega obdobja v Ljubljani in Sloveniji.

... do kriminala, fikcije in romantike

V razdelek kratkočasnega branja pa gre uvrstiti troje del: Stroji kot jazIana McEwana, ObletnicaRoisin Meaney in Henryjeva skrivnostKristine Ohlsson. Henryjeva skrivnost je tretja knjiga iz serije o odvetniku Martinu Bennerju, vse tri (pred njo sta izšli še Zakopane laži in Izrečene laži) so tudi prevedene. Prvoosebne pripovedi so predstavnice tistega, česar se je oprijel naziv “skandinavska kriminalka” in bo gotovo našlo pot do bralcev.

Delo Irke Roisin Meaney bi v filmskih predalčkih najbrž uvrstili v tistega, na katerem bi pisalo “romantična drama”. Materina smrt protagonistko spodbudi, da proda njeno hišo, to pa se nameni oznaniti zbrani (sedanji in bivši) družini, vključno z nekdanjim možem in njegovo novo ljubeznijo. Odlično izhodišče za zaplete in razčiščevanje starih zamer.

Slovenskim bralcem že dobro znani sodobni angleški pisatelj Ian McEwan pa je roman Stroji kot jaz postavil v London osemdesetih let minulega stoletja, ki po spletu spremenjenih zgodovinskih okoliščin (sloviti matematik in kriptograf Alan Turing sredi petdesetih ne stori samomora) že pozna internet, družbene medije in visoko razvito umetno inteligenco. Vprašanje, ki ga roman postavlja v središče, je tako tisto o resnični inteligentnosti umetne inteligence, vključno z inteligenco androidov, umetnih “človeških bitij”.

---