Sajasti in umazani junaki
Po desetih dneh gašenja na goriškem in komenskem Krasu smo znova dobili stare nove junake. Kot že velikokrat doslej, smo se že in se še bomo dolgo zahvaljevali gasilcem, da so obranili vasi, farme, kmetije in preostanek že tako presušene in od poletja zažgane kraške narave. Zahvala gre seveda najprej njim, nato pa vsem, ki so jim pomagali, od vojakov in policistov na tleh in v zraku, do bolničarjev, gozdarjev, pripadnikov civilne zaščite, domačinov in vseh ostalih.
Čeprav se verjetno ne spodobi tega razlagati na glas, je res, da je tudi veliki požar na Krasu za nekaj dober. Predvsem zato, da nam je znova dokazal, kako smo še vedno globoko človeški, kako se po prepiranju pred in po volitvah lahko hitro poenotimo, kako iskreno sočustvujemo z domačini, ki bi lahko izgubili svoje hiše, pa so k sreči le gozd in gmajne. In kako smo pripravljeni pomagati.
Očitno se tudi s podobo junakov danes vračamo v pradavnino. Ja, tudi po 500 ali 1000 letih so junaki še vedno navadni ljudje, ožgani od sonca, utrujeni, sajasti in umazani.
Gasilce in njihovo plemenito organizacijo si moramo tako vzeti za vzgled in za ogledalo vsakič, ko nam gre kot družbi vse narobe: ko se nam zdi, da je sebični egoizem, nenasitnost pripadnikov elit, izkoriščanje delavcev, arogantnost in kar je še vseh takih “odklonilnih” vedenjskih vzorcev premagala prvinsko človečnost.
Pa je ni. Ni je premagala in je ne bo. Ker še vedno obstaja dovolj velika kritična masa ljudi, ki ne krade, ki ne laže in ki skuša živeti po desetih božjih zapovedih, pa če jih pozna ali ne. Kdor je bil v minulih desetih dneh v bližini požara na Krasu, je to lahko občutil na lastni koži in v lastni duši.
Od gasilca iz Šmarja pri Jelšah, ki je pri 37 stopinjah sredi najhujše pripeke na soncu utrujen sladko spal, do gasilca iz Logatca, ki je po gašenju še zmagal na državnem prvenstvu v odbojki na mivki, do domačinov iz Temnice in okoliških vasi, ki so s traktorji hiteli prevažati na varno stotine in stotine bal sena, in gozdarja iz Kočevja, ki se je držal za glavo, ko je ogenj preskočil 25-metrski pas, ki ga je v smeri proti Trstelju nekaj ur sekal s svojimi kolegi.
Vsi ti so gotovo občutili to prvinsko človeškost, ki še živi ali vsaj tli v nas, in jo s traktorji, motorkami ali cevmi brizgali daleč naokrog. Da je dosegla tudi brezbrižne in jim pokazala, da je v naši družbi še veliko “brižnih”. Pa ne ubogih, kot bi ta izraz lahko razumeli ponekod na Primorskem, ampak bogatih. Očitno se tudi s podobo junakov danes vračamo v pradavnino. Ja, tudi po 500 ali 1000 letih so junaki še vedno navadni ljudje, ožgani od sonca, utrujeni, sajasti in umazani.