Pesnica, potres in druge zgodbe

Skoraj vsak dan, odkar sem se začasno preselila na jug, v državo, ki je morala zaradi zahtev grške sosede svojemu imenu dodati pridevnik “severna”, še prej pa zamenjati sonce na svoji zastavi, se sprehodim po promenadi makedonske prestolnice. Pot me popelje od osrednjega skopskega trga Makedonija po ulici enakega imena do mestnega muzeja v ostankih stare železniške postaje, ki jo je prav v teh dneh, a davnega leta 1963, porušil katastrofalni potres.

Kazalca postajne ure sta se tistega usodnega 26. julija ustavila 17 minut čez peto zjutraj, posledice rušilne sile pa so bile, sploh v Skopju, katastrofalne. Kar tri četrtine zgradb je bilo porušenih ali vsaj poškodovanih, več kot tri tisoč ljudi je bilo ranjenih, več kot tisoč mrtvih. Med njimi je bila tudi mlada, komaj 29-letna makedonska pesnica Danica Ručigaj, po očetu Slovenka, skupaj z njo pa sta pod ruševinami domače hiše v enem lepših predelov Skopja umrla tudi njen oče in brat.

V kateri predalček zdaj spraviti to, da je slovenski sever dal makedonskemu jugu prvo pesnico, makedonski jug oziroma vzhod pa Sloveniji aktualno prvo ministrico za digitalizacijo, ki je še kot dijakinja leta 2002 prišla študirat v Maribor?

Čeprav velja za prvo makedonsko pesnico, namreč prvo, ki so ji pesmi izšle v knjižni obliki, o njej v Sloveniji ne vemo tako rekoč nič. Kako tudi bi, ko pa je moral celo nedavno preminuli Boris Pahor iz nam veliko bližjega Trsta vsej svoji pisateljski in človeški veličini navkljub dočakati krepkih 90 let in več, da je postal v Sloveniji širše znan. In seveda nimamo v slovenščino prevedenega niti Daničinega spričo prerane smrti ne ravno obsežnega pesniškega opusa.

Daničin oče Anton Ručigaj je prišel v Makedonijo v času kraljevine SHS iz rodnega Kranja. Prav lahko bi prišel tudi s Primorskega, od koder se je v obdobju med obema svetovnima vojnama preselilo v Makedonijo največ Slovencev. Med njimi je bilo veliko kmečkih družin, ki so izgubili posest zaradi vojne, krize, davkov, raznorodovanja in drugih razlogov, povezanih s težkimi razmerami pod italijansko oblastjo. Kraljevi Beograd je tudi iz političnih razlogov spodbujal kolonizacijo. Primorski prišleki so se naseljevali na zemlji, ki jo je ob selitvi izpraznilo turško prebivalstvo, nastale so cele kolonije s Primorci in Istrani, najbolj znana je bila Bistrenica pri Demir Kapiji na makedonskem jugu, ustanovljena na pobudo znanega tržaškega odvetnika Ivana Marije Čoka. Tudi o tem se pri nas le malo ve.

Nova kolumnistka Primorskih novic je Darka Zvonar Predan, dolgoletna novinarka in urednica časnika Večer. Živela je v več različnih državah, trenutno pa živi v Skopju. Sooča se z družbeno in politično realnostjo Zahodnega Balkana.

Anton Ručigaj, sin iz dobro stoječe gorenjske družine, se je znašel na jugu kot vojak, kraljevi oficir, in se v skopski katoliški cerkvi zaljubil v Lucijo iz ugledne družine albanskih katoliških staroselcev. Slovenec in Albanka sta v Skopju ustvarila trdno družino in uspešno obrt, njuna dobro šolana in boemska hči Danica pa je s svojo sodobno poezijo, tako nenavadno za povojno kombinacijo makedonske patriarhalne družbe in komunizma, ki je slavil socrealistično literaturo, pogumno utirala pot ženski enakopravnosti. Do potresa.

Prihaja nova, 69. potresna obletnica. Praviloma vsako spremljajo že kar romantizirani spomini na popotresno solidarnost, na pomoč, ki je v tistem napetem času hladne vojne prihajala z vseh koncev, z Zahoda in Vzhoda. To je bil trenutek, ko se je zdelo, da ne rešuje le ves svet razsutega Skopja, marveč tudi nasprotno, da Skopje rešuje z železno zaveso razcepljeni svet. Še danes nosijo mnoge skopske ulice imena držav, ki so ob potresu velikodušno priskočile na pomoč, ob bahate nove palače, ki pogosto brez pravega reda vznikajo po prenaseljenem mestu, pa se še stiskajo skromne popotresne barake, v katerih še zmeraj živijo ljudje.

Vendar potresni obletnici zdaj nihče ne posveča pozornosti. Misli Makedoncev v teh julijskih dneh zaposluje neko drugo, po svoje tudi potresno, dogajanje okrog francoskega kompromisnega predloga. Ta naj bi državi, utrujeni od vedno novih sosedskih zahtev, z odpravo bolgarske blokade končno odprl pot v EU, tja, kamor zdaj odhajajo preštevilni posamezniki, ker doma ne vidijo perspektive. Že kot študentje, med njihovimi najbolj zaželenimi destinacijami je prav Slovenija.

Ob nemajhni “pomoči” politike je francoski predlog po načelu vzemi ali pusti še dodatno razdelil Makedonce, utrujene od julijske vročine, inflacije, naraščajočih cen in nizkih plač. Opozicija je kurila, da gre za ultimat po diktatu Bolgarije, ki makedonski sosedi trmasto odreka pravico do lastnega jezika, zgodovine, identitete, vlada, priklanjajoča se teoriji manjšega zla, pa mirila in prepričevala, da je treba ujeti ta evropski vlak, ker drugega ne bo. Nizale so se demonstracije, ne vedno mirne, bilo je nasilje, zmerjanje pod pasom tudi v parlamentu, ki mu ni ušla niti visoka gostja iz EU Ursula von der Leyen, iz ust poslanke najmočnejše opozicijske stranke označena kar za nacistko.

Potem pa končno premik, večinska potrditev kompromisa v parlamentu, da bi vlak proti Bruslju lahko krenil na dolgo, negotovo pot. “Preveč čustev, premalo pragmatizma, kaj hočeš, to je Balkan, ne Slovenija,” je protestne žvižge popredalčkal moj kolega. V kateri predalček zdaj spraviti to, da je slovenski sever dal makedonskemu jugu prvo pesnico, makedonski jug oziroma vzhod pa Sloveniji aktualno prvo ministrico za digitalizacijo, ki je še kot dijakinja leta 2002 prišla študirat v Maribor?


Preberite še


Najbolj brano