Kandidati za čestitke tečejo ogrevalni krog
V tem trenutku lahko tiste, ki se nam bodo jeseni ponujali v izvolitev na mesto predsednika republike, pogojno razvrstimo v tri skupine. Prvo tvorijo evidentni avtsajderji, za katere bo presenečenje, če se bodo v resnici znašli na glasovalnih lističih, saj zbrati pet tisoč podpisov volilcev vendarle ni tako majhen zalogaj. V to skupino sodita javnosti bolj ali manj popolnoma neznana Gregor Bezenšek in Leo Trojar, o katerih nas večina najbrž ni še nikoli slišala.
V drugo skupino lahko uvrstimo v najširši javnosti razmeroma neprofilirane kandidate. Se pravi ljudi, ki so v javnem življenju sicer prisotni, a v tem trenutku premalo, da bi že zdaj funkcionirali kot resni pretendenti na predsedniško mesto. Sem od sedanjih napovedanih kandidatur lahko uvrstimo kočevskega župana in univerzitetnega profesorja Vladimirja Prebiliča ter še pred nekaj tedni večjemu delu javnosti neznano filozofinjo in psihoanalitičarko Nino Krajnik. Prvi sodi nekam v levo sredino, velja za uspešnega lokalnega politika, saj se mu bo jeseni iztekel tretji županski mandat, pohvali pa se lahko (vsaj) z veliko Yaskawino naložbo v svoji občini. Deluje uglajeno, morda za odtenek preveč poštirkano, v minus mu utegne iti, da je že zelo zgodaj javno dopuščal možnost, da bo nastopil na volitvah. Kot namreč vemo, v politiki ni dobro biti petelin, ki zapoje prezgodaj.
Kandidatke in kandidati, ne obupujte in ne slavite! Do jeseni je še daleč. In pred vami je do tedaj neskončno polje, polno min, ter priložnosti za vrhunski dribling.
Nina Krajnik sodi na drugo stran političnega spektra, na desno sredino. Njen glavni podpornik in promotor je Peter Jambrek, ki že dolgo velja za nekakšnega ideologa slovenske desnice, v širšo javnost pa je vstopila skozi intervju na nacionalni televiziji, med katerim se nas je najbrž večina spraševala, s kakšnimi dosežki si ga je prislužila. Vprašanje je bilo napačno; tisti intervju ni bil posledica prodornega dela v preteklosti, temveč v funkciji tistega, kar je prišlo čez nekaj tednov, namreč predsedniške kandidature. Družbenopolitični delavci na nacionalki so spet uslužno opravili svojo nalogo. Dama je kultivirana, zna se obnašati, moteče pa je njeno dokazovanje, da Žižek, Dolar in druščina, ki je v osemdesetih v Slovenijo pripeljala Lacana z njegovo težko razumljivo lacanovščino, v resnici z Lacanom in teoretsko psihoanalizo niso imeli nič. Predvsem agresivnost pri poudarjanju lastne veljave in pretirana uporaba tujk tudi tam, kjer bi lahko govorila bolj razumljivo, jo dela izumetničeno in neprepričljivo.
V tretjo skupino pa lahko uvrstimo trojico prepoznavnih, izkušenih, politično in medijsko spretnih kandidatov za čestitke: Natašo Pirc Musar, Marto Kos in Anžeta Logarja. V tem trenutku jim tudi raziskave kažejo največje možnosti za uspeh, v drugi krog bi se minulo nedeljo prebila NPM in Logar. V tej skupini je zanimivo spremljati dva procesa: zaostrovanje odnosa med Marto Kos in Natašo Pirc Musar ter poskus Anžeta Logarja, kako se distancirati od lastne stranke. Stranke, brez katere politika Anžeta Logarja ne bi bilo, saj je vse, kar je v politiki doslej dosegel, dosegel skozi neomajno zvestobo stranki in njenemu vodji. Ta je bila tolikšna, da je prevzel način govorjenja in mimiko Janeza Janše, v Mladininem Rolanju pa si je s tem prislužil vzdevek “Klon”. Zato njegov poskus oddaljevanja od lastne stranke ne deluje preveč prepričljivo, kaj šele verodostojno.
In potem “prepir” med damama. Za zdaj so rokavice še na rokah, a poznavajoč karakterja obeh obstaja resna verjetnost, da jih bosta sneli. Obe sta namreč odločni, s svojim prav, ki ga ne oklevata povedati, obe sta borki. Tvorita eksplozivno mešanico ambicije, tekmovalnosti in trme. Bega le dejstvo, da obe prihajata iz istega svetovnonazorskega kroga, delita najbrž veliko večino vrednot, še pred kratkim sta skupaj na svet spravili pomembno pobudo za večanje prisotnosti žensk v javnosti. Vse to tudi pomeni, da bosta zajemali iz istega volilnega bazena, s čimer bosta “svoji” strani zmanjševali možnosti za uspeh. Malo za šalo in še malo bolj zares: kandidatura ene proti drugi, ob tem pa še Prebiličeva, je tudi najboljši dokaz, da globoka država vendarle ne obvladuje vsega do zadnje potankosti - ali pa ji popušča zbranost.
Mesece pred volitvami bi bilo seveda neresno napovedovati, komu kaže najbolje. Volilci smo nepredvidljivi. Borut Pahor je pred desetimi leti takšen čas veljal za luzerskega nekdanjega premiera, ki je v kampanji vozil smetarski tovornjak in sekal drevje, medtem ko je bil Danilo Türk “gospod predsednik”. Kako se je končalo, vemo. In tudi Danilo Türk pred petnajstimi leti ni bil obsojen na uspeh, prej je kot nekdanji diplomat in profesor na univerzi sodil v tisto drugo skupino ne dovolj prepoznavnih. Na uspeh je bil obsojen Lojze Peterle. Pa tudi tu vemo, kako se je končalo. Zato, kandidatke in kandidati, ne obupujte in ne slavite! Do jeseni je še daleč. In pred vami je do tedaj neskončno polje, polno min, ter priložnosti za vrhunski dribling.