O čem bi se v šoli morali učiti, pa se ne

Med tem, ko je šolajoča se mladina preštevala zadnje šolske dni, sem v zapuščenih halah bruseljske migrantske četrti poslušala predavanje profesorja Christopherja Clouderja, ustanovitelja organizacije, ki zagovarja blaginjo otrok, kakovostno otroštvo in inovacije v izobraževanju. Fundacija Učenje za blaginjo, katere vodja je, združuje mrežo strokovnjakov, znanstvenikov in podpornikov, ki so zavezani ideji vzpostavljanja povezane in sodelujoče skupnosti ter sveta, v katerem bomo vsi participirali, bogatili našo individualnost in spodbujali človečnost ter medsebojno povezanost.

Kar je umirjeni, priletni profesor v svojem govoru izpostavil, je napačno zasnovan zahodni sistem institucionaliziranega izobraževanja. Če na kratko povzamem: naše šole so obsedene s podatki, ključen je ekonomski učinek in česar se ne da izmeriti (tudi z vidika ekonomskega doprinosa), v uradnem izobraževalnem sistemu nima kaj iskati. Glasba, umetnost, kultura, ustvarjalnost, domišljija, vse to, kar v nas prebuja čustva in nas vzgaja v čuteča bitja, dela človeške, v zahodnih šolah ni cenjeno. V naših šolah ne vzgajamo otrok k povezanosti in k sočutju, spoštovanju narave in drugih ljudi. To je še posebej problematično v današnji visoko individualizirani in nepovezani družbi, v kateri, tudi zaradi pospešene globalizacije, vstopamo v intenzivne stike z ljudmi drugih kultur.

Podobno kot v farmaciji akviziterji posameznih založniških hiš romajo po šolah in med učitelji reklamirajo svoje izdelke.

Smo se v času radikalnih klimatskih, tehnoloških in demografskih sprememb, naš izobraževalni sistem, način kako se učimo in kaj se učimo, pa je ostal enak času nastanka množičnega izobraževanja, ko se je za potrebe industrializacije in vzpostavljanja nacionalnih držav uvajalo obvezno šolanje. Postavitev klopi v razredu in učitelja, splošni videz učilnice in način podajanja znanja se v 200 letih, kljub radikalnim družbenim in tehnološkim spremembam, ki smo jim bili priče v tem času, niso ključno spremenili.

Poglejmo slovensko stvarnost. Mnogo učbenikov, posebej specializiranih, v višjih razredih osnovnih šol, je napisanih slabo, v težko razumljivem jeziku. Morda je besedilo šlo skozi kritično lektorsko oko, kar pa ne opraviči dejstva, da je vsebina stavkov mestoma povsem nerazumljiva odraslemu izobraženemu človeku, kaj šele otroku. Vsebina učbenikov je občasno tudi napačna ali zavajajoča. Vsi učbeniki so tudi recenzirani. Sprašujem se, ali so vsi recenzenti resnično pripravljeni stopiti pred javnost in s svojim imenom in osebno prisotnostjo zagovarjati to, kar so odobrili kot primerno zapisane in točne vsebine? Ali so resnično prebrali odobreno?

Vsebina snovi predmetov ni v dovoljšnji meri podvržena družbenim spremembam in pogosto reproducira rasizme, nacionalizme, evropocentrizme, androcentrizem in antropocentrični pogled na svet, skratka odraža pristranski pogled belega zahodnega moškega, ki vlada svetu in naravi in ni znanstveno utemeljen. Znanost že dolgo spoznava, da evolucija ni prevlada najmočnejšega, temveč prilagodljivega in da rastline in živali v naravi ne le tekmujejo, temveč predvsem sodelujejo oziroma se dopolnjujejo; ni gena ali katerega koli biološkega markerja, na osnovi katerega bi lahko človeka neizpodbitno umestili v točno določeno “raso” ali narodnost; prav tako ni več mogoče govoriti o koristnih in škodljivih rastlinah, o tem, da živali nimajo čustev ali da je človek edino živo bitje, ki se igra in misli. Danes vemo, da je zgodovina znanosti zgodovina zmot in napačnih predpostavk ter res počasnega napredka.

Sporno je tudi trgovanje z učbeniki. Podobno kot v farmaciji akviziterji posameznih založniških hiš romajo po šolah in med učitelji reklamirajo svoje izdelke. Zraven ponujajo raznorazne priboljške, ki naj bi učiteljski zbor, ki se strokovno odloča o izbiri učbenikov, prepričali, da je prav njihov učbenik in delovni zvezek za biologijo, zgodovino, družbo ali kemijo najboljša izbira. Katere učbenike izberejo učitelji na trgu ponudbe? Najbolj kakovostne? Kakšni so pravzaprav kriteriji tega izbora? Je najboljši tisti, ki najbolje predstavi vsebino, tisti z največ slikicami, tisti, katerega založba je najboljši prodajalec ali tisti, ki zraven ponudi še 'dodatke' v obliki digitalnega preverjanja znanj, animirane predstavitve in tako naprej? (Navidezna) izbirnost in množičnost ponudbe šolskih učbenikov zgolj odražata kapitalistično tržno naravnanost posla z učbeniki. Ne pozabimo, učbeniki, delovni zvezki in vse, kar sodi v obvezno izobraževanje, so odličen in zagotovljen posel.

Če se vrnemo k uvodoma izpostavljeni kritiki kopičenja podatkov. Za vse, ki nimate stika z osnovnošolci, priporočam ogled njihovih učbenikov, za občutek, kaj vse mora povprečen otrok memorizirati v času obveznega šolanja. Na srečo in na žalost imajo otroci izjemen spomin. Večina otrok se tako uspe na pamet naučiti enormne količine nepovezanih in pogosto nepotrebnih podatkov, da si pridobi pozitivno ali celo odlično oceno. Ker otroci tudi tak izobraževalni sistem nekako preživijo, učitelji, starši in družba dobimo napačno predstavo, da so s tem znanjem otroci nekaj pridobili. Večina otrok, žal, že po nekaj urah, dneh, po mesecu ali dveh pa zagotovo, tega “znanja” ne zna obnoviti.

Četudi že vemo, ni odveč ponovno izpostaviti: v naših šolah, bi se otroci morali učiti tudi ustvarjalnosti, kritičnega razmišljanja, iskanja (in ne zgolj memoriziranja) podatkov in njihovega povezovanja, ločevanja med resničnimi in neresničnimi podatki, dvoma v znanstvene resnice in temeljne skepse v vse (tudi znanstvene) dogme. Učiti bi se morali o smiselnosti znanja in o njegovi etični uporabi. O varovanju okolja, spoštovanju živali, rastlin in ljudi. O odnosih, o samem sebi, zdravju svojega telesa, ohranjanju notranjega miru. O skupnostnem življenju, drugačnosti, sprejemanju, čustvih, reševanju konfliktov, o življenju in smrti, rojstvu, o vseh pomembnih temah, o katerih bi se v šolah morali učiti, pa se trenutno ne.


Preberite še


Najbolj brano