Gibanje Svoboda, rabimo svobodo gibanja - z javnim prevozom
Prisluškovati je grdo, res je, ampak včasih človek nehote sliši kaj, kar mu ni namenjeno. Telefonski pogovor mladenke na klopci na koprskem Brolu je šel v zadnjih dneh junija, ko se je Primorski obetal nov naval avtomobilov iz notranjosti Slovenije, nekako takole: “Iz Ljubljane imaš vlak ob 15.50 in v Kopru si ob 18.17. Pa v Divači moraš na nadomestni avtobusni prevoz do Kopra.”
Dve uri in pol torej in prestopanje v Divači. Po voznem redu - v realnosti pot najbrž traja še kakšno minuto dlje. Veliko veliko preveč za dobrih sto kilometrov, sploh če človek pomisli, da lahko v le enkrat daljšem času prepotuje pot iz Trsta do Rima. In če dobro načrtuje pot, jo prepotuje brez prestopanja. O tem, kako iz Ljubljane z vlakom pripotovati do, denimo Nove Gorice, na tem mestu skoraj raje ne bi, saj pot pelje prek Jesenic in Bleda. Okrog riti v varžet, pravijo nekateri.
Da bi javni promet v Sloveniji uporabniki začeli jemati kot resno možnost, bo treba dvoje. Prvič, treba ga bo narediti bolj učinkovitega, uporabniku se bo morala njegova uporaba izplačati. In drugič, treba bo opraviti premik v glavah. Danes velja, da javni prevoz uporabljajo tisti, ki druge izbire nimajo. Na konju bomo, ko bo odločitev za odhod na vlak ali hiter avtobus stvar zavestne odločitve.
V času, ko smo prisiljeni plačevati rekordno visoke cene pogonskih goriv, je razmislek o uporabi javnega potniškega prometa zelo na mestu. Zakaj pa ne, nenazadnje? Odpovemo se nekaj individualnosti, ki nam jo omogoča avtomobil, v zameno pa potujemo z manj stresa in ceneje, na cilju prestopimo na mestni prevoz ali si na katerem od postajališč izposodimo kolo, s katerim se odpeljemo do končnega cilja. Denimo do koprske plaže, ki so jo pravkar odprli, ali nemara do Izole ali Ankarana. Če je končni cilj bolj oddaljen, pa še vedno lahko najamemo električni avtomobil.
Sliši se lepo - a gre za teorijo.
V praksi je namreč precej drugače. Za potrebe te kolumne je bil opravljen ogled terena v okolici koprske železniške postaje. Koliko koles za javno izposojo, mislite, je najti tam? Ali postaj za prevzem električnega avtomobila? Koliko je kolesarnic, v katerih bi človek na varnem lahko pustil svoje kolo, pa magari za teden ali dva? Res je, nič. Ali če razmišljanje razširimo: koliko možnosti za izposojo javnih koles, ki bi jih po uporabi uporabnica lahko pustila na postaji v središču mesta, pred upravno enoto, v nakupovalnem središču ali na plaži, je na obrobju Kopra? In koliko kolesarnic, v katerih bi dnevni migranti v središče mesta lahko čez noč pustili kolesa, je na parkiriščih “parkiraj in se pelji”? Odgovor enak prejšnjemu. Je pa namesto teh rešitev Koper pred kratkim dobil veliko in lepo parkirno hišo, ki v veliki meri sameva, še eno pa gradijo na obrobju središča mesta. Da bomo v mesto le privabili še več avtomobilov!
Da bi javni promet v Sloveniji uporabniki začeli jemati kot resno možnost, bo treba dvoje. Prvič, treba ga bo narediti bolj učinkovitega. Ni dovolj, da železniški tiri obstajajo in da avtobusi vozijo. Uporaba vlakov in avtobusov mora biti časovno in finančno učinkovita, posamezniku se mora izplačati. Na avtobus bo šel, če bo v središču mesta parkiranje predrago ali če bo z avtom moral stati v kolonah na vpadnici, avtobus pa se bo peljal po posebnem pasu. Na vlak bo šla, če jo bo na ciljni postaji čakalo hitro in udobno nadaljevanje poti. Šolarja bodo starši poslali na avtobus, če bo vedel, kdaj pride na postajo in bo to lahko vsak trenutek preveril na aplikaciji na pametnem telefonu. Spet koprska izkušnja: aplikacija za mestni prevoz je tako vrhunsko nezanesljiva in neprijazna za uporabo, da je mestu v veliko sramoto, namesto da bi bila uporabnikom v pomoč.
Ko bo javni promet resnično učinkovit, pa pride na vrsto druga točka. Treba bo namreč narediti premik v glavah ljudi. Če danes načnete temo o tem, kako boste odpotovali do Benetk, ste lahko prepričani, da bo večina sogovornikov razmišljala, kje bodo tam parkirali, ne pa, kdaj gre iz Trsta vlak, ki na cilj pripelje v manj kot dveh urah. V slovenski glavi se danes z javnim prevozom v glavnem prevažajo ljudje, ki druge izbire nimajo: dijaki, študenti brez avtomobilov, upokojenci, pripeljati se do vrat je še vedno vrednota in nekakšno spričevalo uspeha v življenju. “Z vlaki in avtobusi se vozijo reveži,” je včasih slišati. Napaka. V Švici ali na Poljskem se je z vlakom mogoče odpeljati celo na smučanje - zdaj pa si takšen podvig predstavljajte pri nas. Neizvedljivo. Na konju bomo, ko bo odločitev za odhod na vlak ali hiter avtobus stvar zavestne odločitve.
In tudi tu bo morala svoje odigrati politika. S postavljanjem prioritet, pametnim načrtovanjem prometne politike, spodbudami za neuporabo osebnega prevoza, razvojem infrastrukture. Če bo uspešna, bodo otroci tiste mladenke z začetka te kolumne nekoč iz Ljubljane v Koper lahko prišli v eni uri in brez prestopanja.