Kdo vlada v Facekopru in Facepiranu?

Ko se je Barack Obama odločil, da se bo podal v predsedniško kandidaturo, je to svojo odločitev sporočil na twitterju. Danes razvpita platforma, ki v glavnem služi le še nadležnemu prerekanju o nepomembnih stvareh, je bila pred desetletjem in pol še relativna novotarija, le malo starejše je bilo neko drugo omrežje, imenovano facebook. Obe sta obetali novo dimenzijo komunikacije, odprtost družbenih kanalov je bila osvežujoča. Takrat se splošni javnosti še ni sanjalo, kakšno vlogo bodo družbena omrežja igrala v življenju velike večine človeštva, Obamova odločitev, kako nagovoriti volilce, pa je obveljala za inovativno in prelomno.

Do danes so se družbena omrežja razvila v ogromen posel; kdor v svojem spletnem brskalniku poišče to ali ono reč, je lahko prepričan, da bo njegov facebook profil v naslednjih dneh poln sponzoriranih oglasov za natanko to stvar, zadnje tedne svetovni mediji spremljajo skoraj vsak korak Elona Muska, ki se je odločil prevzeti podjetje Twitter. V igri so desetine milijard.

Družbena omrežja so že lep čas močno orožje v političnem boju, za svoja so jih vzeli tako levičarji kot desničarji. Prek omrežij se prikladno širijo dezinformacije, delo internetnega trola pa je najbrž že dobilo status resnega poklica in svojo klasifikacijo na zavodih za zaposlovanje.

Predvsem pa so že lep čas družbena omrežja močno orožje v političnem boju, za svoja so jih vzeli tako levičarji kot desničarji. Prek omrežij se prikladno širijo dezinformacije, delo internetnega trola pa je najbrž že dobilo status resnega poklica in svojo klasifikacijo na zavodih za zaposlovanje. Donald Trump je twitter izbral za svoj ključni kanal komunikacije, s svojim maničnim tvitanjem pa je na koncu dosegel, da so mu zaprli profil.

Tudi pri nas družbena omrežja niso brez politične vloge. Pustimo zdaj zgodbe o Borutu Pahorju, ki so ga v tujem tisku oklicali za “kralja instagrama”, ali Janezu Janši, ki mu je ta isti tuji tisk prilepil oznako “maršal Tvito”, pri nas omrežja pomembno kreirajo politiko. Tudi - ali celo predvsem! - na Primorskem. Pomislite, kako je Piran prišel do sedanjega župana? Facebook, seveda. Poleti 2018 za Đenia Zadkovića ni vedel skoraj nihče, v uredništvu Primorskih novic celo nekaterim rojenim Pirančankam ni bilo povsem jasno, kdo bi ta človek lahko bil. Nekaj mesecev kasneje je na volitvah premagal Tomaža Gantarja, nekdanjega ministra, prav tako nekdanjega župana, zdravnika in tako naprej. Kako? I, kako! S facebookom, vendar.

Gremo naprej. Koprski župan se je pred časom odločil, da bo tisti otoček na novi plaži v Žusterni ozaljšal s podobo koze. Istra, koze, vse to nekako sodi skupaj, so si najbrž rekli umi v občinskih pisarnah in razpisali natečaj, izbrali eno od prispelih rešitev, jo objavili, potem pa ... se je ustavilo. Facebook, kaj pa drugega, je eksplodiral od zgražanja popoldanskih kiparjev, arhitektov in urbanistov, kaj da tisto sploh je in ali res nihče ne zna izdelati resnične koze, ampak se morajo zatekati v neke abstraktne forme. In župan, vselej odločen, premočrten in prepričan v strokovno utemeljenost odločitev svojih sodelavcev, je pokleknil. Otoček bo tako ostal (nič hudega, mimogrede) brez dekoracije, ki so jo napovedovali že nekaj let, nam pa ne preostane drugega, kot samospraševanje o tem, kdo je v Kopru na oblasti? Podobno smo opazovali te dni, ko so občinske službe najprej po mestu razpostavile cvetlične aranžmaje, potem pa so se na facebooku začela vrstiti modrovanja in nekatere cvetlične aranžmaje so premaknili drugam.

So oblast enkrat po volitvah potiho prevzele množice s facebooka, predvčerajšnjim specializirane za mikrobiologijo in koronaviruse, včeraj za geopolitiko vzhodne Evrope, danes pa za urejanje morskih obrežij in parkovnih površin? Ali pa je na oblasti vendarle še vedno neposredno izvoljeni župan? Očitno Kopru vladajo množice, Aleš Bržan pa je tu bolj za dekor.

V obdobju, ki prihaja, bo zanimivo opazovati dogajanje v še eni facebook-občini, piranski. Terme Čatež so namreč kompleks teniških igrišč pred dnevi prodale hrvaškemu investitorju, saj so presodili, da vzdrževanje takšne infrastrukture ekonomsko ni upravičeno. Kar lahko razumemo, športna infrastruktura pač ni nujno nekaj, kar naj vzdržujejo zasebniki. Občina ima v takšnih primerih predkupno pravico, tisto, kar bo zanimivo opazovati, pa je to, ali jo bo izkoristila in če ja, po kakšni poti bo do tega prišlo. Bodo svetniki sami ugotovili, da je zemljišče v Luciji preveč dragoceno, da bi ga prepustili še enemu zasebniku, ki z njim ne bo počel nič ali ga celo usodno spremenil, kot je to s teniškimi igrišči storila Krka v Strunjanu, ali pa jih bodo k temu morali “prisiliti” facebook aktivisti? Glede na popolno politično zmedo v občini ne bi bilo presenečenje, če bi se tudi v Piranu kot oblast izkazala množica s facebooka, ne pa župan.


Preberite še


Najbolj brano