Plačevali bomo vse višji davek
V Španiji, Franciji in Italiji se že dva tedna soočajo z najzgodnejšim vročinskimi valom v zadnjih desetletjih, s temperaturami okrog 45 Celzijevih stopinj. V Italiji pustoši najhujša suša v 70 letih, kmetje na severu države zahtevajo razglasitev katastrofalnih razmer, pridelka bo pol manj, snega v Alpah ni več, ledeniki in izviri v visokogorju ne morejo več blažiti posledic suše, gladina Pada je zaskrbljujoče nizka, občin, ki so omejile porabo vode le za najnujnejše, je vsak dan več.
Ne le v Italiji, v takšne ukrepe so prisiljene tudi nekatere občine na Goriškem, denimo kanalska, ajdovska in vipavska, če se bodo takšne temperature brez padavin nadaljevale, bo verjetno v to prisiljena še kakšna. V Istri, denimo, za zdaj ljudi še pozivajo k preudarni rabi, a na izviru Rižane praktično ni več vode. Pa smo šele v teh dneh zakorakali v poletje, zato mnogi zaskrbljeno tuhtajo, kaj šele bo, če se bo takšno stanje nadaljevalo.
Smo na tem, da zamudimo vlak, ko bi lahko obrnili smer. Sistemske prilagoditve bodo nujne zaradi golega preživetja. In pri tem ne mislimo le na namakalne sisteme.
Ker je letos padlo trikrat manj dežja kot običajno v tem času, so seveda najbolj na udaru kmetje, predvsem tam, kjer ne morejo ali težko namakajo. V Zgornji Vipavski dolini, denimo, kjer še zbirajo podpise, da bi namakalni razvod Vogršček potegnili še k njim. Pa še tam, kjer ga že imajo, denimo v Spodnji Vipavski dolini, se zdi, da se je letos vse zarotilo proti njim. Sanacija pregrade akumulacije, s katero naj bi, poleg sanacije namakalnega razvoda, dolgoročno zagotovili ustrezno namakanje, je resda bila končana pozneje od napovedi, a tudi če bi bila končana 1. januarja, vode ne bi bilo dovolj. Ker preprosto ni dovolj dežja. In kmetje so v hudi negotovosti.
Vročinski valovi, suše in posledično požari na eni, hude poplave in neurja na drugi strani, ki so se pojavljali občasno, postajajo nova normalnost. Plačevali bomo vse višji davek. Če je kdo še pred leti zamahnil z roko, naj nehajo že nabijati s temi podnebnimi spremembami, ki se mene res ne tičejo, naj globoko vdihne in temeljito premisli. To velja predvsem za tiste, ki so pri (odločevalskem) koritu. Smo na tem, da zamudimo vlak, ko bi lahko še obrnili smer. Sistemske prilagoditve bodo nujne zaradi golega preživetja. Pri tem ne mislimo le na gradnje namakanih sistemov ali protipoplavnih zaščit in podobnega, kar je nujno potrebno, pač pa predvsem na spremembo paradigme, ki je tisti, ki mantrajo, da nas poganja večna rast, neradi slišijo. Da torej potrebujemo manj rasti in več preudarnosti. In ko smo že pri tem: da je bolj življenjsko pomembno, da lahko kmet zalije njivo, kot da je avto pred hišo trikrat na teden sveže opran ...