Ni vse jasno, kadar rečemo, da “naslavljamo deležnike”

Temeljno načelo, ki ga mora izpolnjevati sleherna beseda, je jasnost njenega pomena. To velja, seveda, tudi za vse pojme, poimenovanja, krajše stavke, zapletenejše povédi itd. Kadar ta zahteva ni uresničena, lahko zavladajo nesporazum, pomota, zmeda - kalna voda, kjer ribarijo reklamarji, propagandisti, vedeži, politiki, preroki, starogrška preročišča ...

Da se izognemo neizmerni množici nejasnosti v zamotani moderni dobi, rajši sezimo v bolj pregledno zgodovino in pojasnimo, kaj je nejasnost, s pomočjo nejasnega izreka preročišča v starogrških Delfih.

Je Pitijo, prerokovalko v svetišču, vprašal kralj velikega kraljestva, kakšen bo njegov uspeh, če z vojsko udari po sosedovem velikem kraljestvu. “Če napadeš, boš uničil veliko kraljestvo,” je poudarila. Pa je udaril. In izgubil! Sosed je imel močnejšo vojsko in številnejše vojake. Napadalec je prerokbo raztolmačil sebi v prid, a se je zmotil. Verjel je, da bo on sosedu uničil veliko kraljestvo. A je sosednji kralj sesul njegovo v pepel in prah.

Vprašanja za Minuto pošiljajte na naslov: joze.hocevar@primorske.si.

Pitijin odgovor ni bil jasen. Izdala je, da bo uničeno veliko kraljestvo, a ni povedala katero: spraševalčevo ali sosedovo. Ko bi želela biti jasna, bi odgovorila: ali “Če napadeš, boš uničil svoje veliko kraljestvo!” ali “Če napadeš, boš sosedu uničil veliko kraljestvo!”

Marsikdo ne bi verjel, da je umanjkala le ena samcata beseda, pa bi bil prerokinjin odgovor jasen. Toda dober jezik, kakršna je naša materinščina, premore tudi takšno čarovnijo. Odvzemi ali ne odvzemi smiselnemu stavku en izraz, besedo, že mu spremeniš pomen. Dodaj kaj malega, pridevnik ali samostalnik, pa je pomen povsem drugačen. A če stavku česa ne odvzamemo ali ne dodamo prav, zabredemo v nejasnost. Da bo vse to dovolj nazorno, si oglejmo nekaj takšnih zgledov iz sedanjih časopisov:

Odvzemi ali ne odvzemi smiselnemu stavku kak izraz, besedo, že mu spremeniš pomen. Dodaj kaj malega, pridevnik ali samostalnik, pa je pomen povsem drugačen.

• “Razmišljanje je spodrinilo ugibanje o podnebnem vprašanju.” V tem stavku ne vemo, kateri samostalnik je osebek in kateri predmet. Lahko je bilo razmišljanje močnejše in je prevladalo nad ugibanjem. A lahko je bilo obrnjeno: da so v razpravi o podnebju bolj ugibali kot res razmišljali.

• Še in še jih je, nejasnosti: a) “veselje je nadvladalo trpljenje” - tu ni jasno, kaj je zmagalo in kaj je bilo nadvladano, veselje ali trpljenje; b) “obramba kmetov” - ni jasno, ali se kmetje branijo sami ali jih branijo njihovi zagovorniki; c) “pobijanje vojakov” - ni jasno, ali vojaki pobijajo sovražnike ali sovražniki pobijajo vojake; d) “zagovor vlade” - tu ne vemo, ali se vlada zagovarja sama ali pa jo zagovarja njena stranka …

Takih zgledov za nejasnost je nič koliko, za kraljestvo brez meja, bi rekel, kdor rad pretirava. Vsem tem napakam se je moč s premislekom izogniti. Včasih pa v javnih govorih, v novinarskih zapisih in intervjujih naletimo tudi na novonastala poimenovanja, pojme in izraze, ki že sami zase niso jasni v nepričakovani novi vlogi v stavku, ki jim je pripisana. Novejši zgled za to sta glagol “nasloviti” in samostalnik “deležnik”.

O dvomljivem novem pomenu samostalnika “deležnik” mi je že pred nekaj leti zastavil vprašanje učitelj Franc Gombač, kulturni delavec iz Podgrada. Dopuščal je njegovo rabo s poudarkom na prvem e-ju, déležnik, kar pomeni, da ima nekdo na primer v podjetju svoj denarni, lastninski in podoben délež. Na obe novosti, na samostalnik “deležnik” in na glagol “nasloviti”, pa se je že predlani neusmiljeno razhudil bralec Samo iz Ljubljane: “Spoštovani profesor Hočevar, rad preberem vsak vaš članek o slovenščini, ko ga najdem pri prijatelju, Primorcu, ki je 'naročen na Primorske kot zagrižen lokalpatriot', kot se sam pohvali. A večkrat ne soglašam z vami, ker ste preveč popustljivi pri napakah. Premalo branite naš knjižni jezik. Vi kar vse dovolite in vse sprejmete, tudi če je v nasprotju s slovnico. Me prav zanima, kaj mi boste odgovorili na moje vprašanje o novi rabi izraza 'deležnik', ki naj bi bil del neke organizacije ali podjetja. Vprašujem pa vas tudi to, kaj mislite o novi frazi politikov, ko pravijo, da 'naslavljajo podražitev energentov'. Prepričan sem, da tokrat ne boste tako popustljivi.”

Začniva pri “deležniku”, spoštovani bralec Samo. A odgovor ni prav lahek. In sicer zato, ker je nova raba te besede skladna z njenim nekdanjim pomenom, ki naj bi ga nekako oživili. Temeljni pomen te besede je enak pomenu tujke particip, deléžnik, s poudarkom na drugem e-ju. Drug, a zastarel pomen pa ta beseda zadobi, če jo poudarimo na prvem e-ju: déležnik, ki pomeni: udeleženec, sodelujoči, kdor ima delež pri nečem. Na primer: “déležniki so si razdelili dobiček”; “združujemo interese déležnikov gospodarstva”. V ožjem smislu pa beseda déležnik pomeni tudi: delničar, lastnik delnic.

Novinarka Primorskih novic Sonja Ribolica o novem pomenu te besede pravi: “Slovenci smo šele pred 30 leti, ko smo s pomočjo lastniških certifikatov lahko postali solastniki podjetij, pobližje spoznali izraza 'delničar' in 'družbenik'. Gre za pojma, ki sta povezana s solastništvom gospodarskih družb. Delničar je lastnik delnic delniške družbe; družbenik pa ima v lasti delež družbe z omejeno odgovornostjo (d.o.o). V zadnjih desetih, petnajstih letih pa se je v marsikateri zapis pri nas vrinila beseda 'deležnik'. Naredili smo jo po angleškem pojmu 'stakeholder'; ta praviloma zajema različne skupine ljudi, ki so (aktivno) vključeni v neko dogajanje ali pa jih to dogajanje kakorkoli zadeva ali nanje vpliva. Deležniki nekega podjetja so tako lahko njegovi lastniki, a tudi zaposleni, dobavitelji, kupci, prebivalci z območja, v katerem to podjetje deluje, in podobno. Beseda 'deležnik' v tem pomenu deluje zelo sterilno, predvsem pa veliko ljudi po moje ne ve, kaj natanko pomeni oziroma koga vse vključuje. Kadar podjetje torej sporoči, da bo, denimo, pri pripravi kakega projekta vključilo vse deležnike, bi bilo modro, da natančneje pojasni, koga vse ima v mislih.”

Kot vidiva, prijatelj lepega jezika Samo, je novi pomen besede “deležnik” nejasen. Zdi se, da pomeni isto kot besedna zveza “udeleženec pri čem”. Tudi pri njenem poudarjanju ni govornikom vse jasno: nekateri (povečini) rečejo “deléžnik”, a le redki “déležnik”. Počakati bo treba, s časom se bo njena raba morebiti bolj izčistila ali pa zamrla.

Razlaga o primerni ali neprimerni rabi glagola “nasloviti” - na primer v poudarku, da “zdaj v vladi že naslavljajo podnebne spremembe” -, ne bo tako zamotana kot pri besedi “deležnik”. Neprimerno, v naši materinščini povsem zgrešeno rabo glagola “nasloviti” je nekdo posnel po angleški besedi address. Njena prva pomena sta res “naslov” in “nasloviti”. Toda v različnih zvezah je pomenov več: nagovoriti, omeniti, izpostaviti, obravnavati, obrniti se na skupino ljudi, nekaj komu povedati, spoprijeti se z zadevo, soočiti se s čim, nameniti pozornost čemu itd.

A slovenski prevajalec pojma address je prebral samo pomen “nasloviti”, od drugih pa nobenega. Zato namesto da bi podnebne spremembe obravnavali, jih uvrstili na dnevni red, jih vključili v vladne načrte itd., jih samo “naslavljamo”; to pomeni, da smo še zelo oddaljeni od njihove ukrotitve in obvladovanja. Ni vse jasno in dovolj, kadar rečemo, da (samo) “naslavljamo probleme”. Bolj jasno in bolje je, če jih vključimo v obravnavo, jih razčlenimo in vsaj rešujemo, če jih že ne zmoremo takoj rešiti.


Najbolj brano