V spomin: Borut Šuklje (1958-2022)

Na tej strani bi morala biti danes objavljena redna kolumna Boruta Šukljeta. V 7. valu je gostoval skoraj natanko sedem let, njegove zgodbe s presenetljivimi ozadji in pronicljive analize o dogajanju v širši regiji pa so bile magnet za številčno publiko. Ne le za redne bralce našega časnika, temveč tudi za diplomatske (in obveščevalske) kroge, saj jim je natančen Šukljetov pogled olajšal razumevanje, kako razmišljajo in delujejo ljudje, zlasti odločevalci, na zahodnem Balkanu.

Bil je čas kariere in, kot je rekel Borut Šuklje, čas iskanja. Do leta 2004 je nizal visoke državne in diplomatske funkcije, takrat pa se mu je, z diagnozo rak, ko je bil na mestu prvega slovenskega veleposlanika v Beogradu, življenje zelo spremenilo. Hudo je bilo, skoraj bi odšel, a sta mu mali, komaj dveletni Hugo in rojstvo Pie dala novo življenjsko energijo, da je slednjič obvladal zahrbtno bolezen in se privadil živeti z njo. Ker je rak napadel njegov obraz, Šukljetov nasmeh na videz nikoli več ni bil širok kot prej, vendar je z nalezljivo vedrino in res visoko stopnjo empatije do bližnjih in tudi manj bližnjih, oblikoval in vzdrževal velikansko čipko prijateljev in znancev od Londona in Pariza do Istanbula, zlasti pa v zanj tako zanimivih krajih nekdanje Jugoslavije, na zahodnem Balkanu, kot se danes reče.

Borut Šuklje je bil Ljubljančan. Konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja je študiral filozofijo in primerjalno književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti, na smereh torej, ki so dale številne svobodomiselneže tistega časa. Po diplomi je bil najprej srednješolski profesor v prestolnici, sredi osemdesetih, ko so začele brsteti emancipatorne energije in se rojevati nova družbena gibanja, ga je potegnilo najprej v ZSMS (Zveza socialistične mladine Slovenije), od tam pa v SZDL (Socialistična zveza delovnega ljudstva), znotraj katere se je rodila zdaj že pozabljena Socialistična stranka Slovenije (SSS). Na njeni listi je bil Šuklje izvoljen v prvo večstrankarsko slovensko skupščino in bil akter sodobne slovenske zgodovine. Leta 1994 je na znamenitem blejskem združitvenem kongresu SSS postala del velike LDS, Šuklje pa je stopil ob bok Janezu Drnovšku.

V prvem obdobju po samostojnosti, še za časa prve, Demosove vlade, je postal direktor TV Slovenija, kot minister za kulturo je poskušal zakoličiti njen razvoj in vključevanje v mednarodne tokove, bil je tudi direktor vladnega urada za informiranje. V drugi polovici devetdesetih let je bil generalni sekretar vlade Janeza Drnovška, v tistem času sta se povezala s soprogo Laro Ham, ki je delovala v premierjevem kabinetu, marca 1999 pa je - nekoliko nenavadno za njegov pedigre - postal minister za notranje zadeve namesto Mirka Bandlja, ki ga je odnesla interpelacija zaradi afere Vič-Holmec. Minister je bil do nastopa vlade Andreja Bajuka, zadnja Drnovškova vlada pa ga je imenovala za veleposlanika v nemirnem Beogradu, kjer je spremljal dokončno slovo Slobodana Miloševića in njegove politike. Zelo ga je prizadel atentat na srbskega premierja Zorana Đinđića, s katerim sta gojila prijateljski odnos.

Ko so Šukljetu leta 2004 diagnosticirali raka v ustni votlini, sta se z Laro, ki je bila drugič noseča, takoj odpravila v Ljubljano v Klinični center. Šuklje je imel malo možnosti za preživetje, a so mu bile zvezde naklonjene. Menil je, da je o raku treba govoriti, s to dilemo se je srečal že ob bolezni Janeza Drnovška, ko so njegovi najtesnejši sodelavci razmišljali, kako komunicirati z javnostjo.

V tistem času se je družina preselila v Istro, na razgledno in prepišno Malijo. Šuklje je zaživel drugačno življenje, svoj čas je vzel v svoje roke. Ni bil več akter na političnem parketu, postal je analitik in predvsem poslovni svetovalec za podjetja, ki so se odpravljala v svojski in s posebnimi pravili prepreden poslovni svet na Balkanu.

Poznavanje regije je rad delil s širšo javnostjo, a je bil kolumnist posebne sorte. Na neki način je bil zgodbičar, saj je v svoje, tudi neusmiljeno bridke komentarje, znal pritegniti anekdotične miniature iz zakulisja, ki so vzdrževale dramaturški lok in bralca vselej držale v nekakšni napetosti. Njegove kolumne so nadvse pomemben vpogled v načine političnega delovanja in odločanja na zahodnem Balkanu, v to, kako v tej regiji rokujejo z vplivom in nenazadnje v to, da je bila marsikatera ključna odločitev tudi splet številnih naključij.

Po bolezni je Borut Šuklje poglobil strast do življenja. Rad je bil naokrog, najbolj pa ga je navduševalo Sredozemlje, še posebej njegovi okusi. To vedo domači in prijatelji, pa vsa koprska tržnica, ribiči, mesarji in številni gostinci. Njegova sporočila prijateljem, obiska katere gostilne nikakor ne gre zamuditi in kaj je treba naročiti, so svojevrsten gastronomski vodnik. Šukljeta je življenje preveč skušalo, da bi živel za jutri. Bil je človek za tukaj in zdaj: strasten, veder, poln življenjske volje in energije. Smeli bi reči, da je v svojih iskanjih našel - življenje.

---