Potrebujemo varnost, mir in umirjenost

Slovenija stopa v zrela leta. Četrto desetletje in tako imenovana kristusova leta, ki jih bo naša mlada država dosegla čez dve leti, so čas za razmislek, kakšna je bila opravljena pot in ali je smer prava. O nekaterih ključnih stebrih skupnega življenja ne bi smelo biti dvoma, a se domača razprava prepogosto sprevrže v čudaški prepir in obkladanje, tako rekoč v kulturni boj.

Izzivi sedanjega časa so drugačni, kot so bili izzivi v času, ko je nastajala Slovenija. Mineva 31 let, kar so se v slovenskem ljudstvu prepletli strah, pogum in upanje. Pa tudi smelost in optimizem. Vsi so vedeli, kar je v znameniti izjavi opisal takratni predsednik slovenskega predsedstva Milan Kučan, da ”po tej vojni, ko se bo končala, ne bo nič več tako, kot je bilo prej. Nič več. Potem bo nov čas in se bomo pogovarjali o novih stvareh.”

Pride čas v letu, ko velja obnoviti upanje in da, tudi sanje, iz časov, ko je Slovenija stopila na samostojno pot. Ko velja obnoviti spomin na to, kje smo bili in kam smo se namenili ter po kateri poti smo šli. Ko je nujno potrebna refleksija o tem, kaj se nam je zgodilo dobrega in lepega, kaj nam torej daje samozavest, kje smo zgrešili in katere ovire so bile previsoke.

Potrebujemo varnost, mir in umirjenost. Tako naša država kot njeni državljani. Z mehanizmi za njihovo uravnavanje moramo ravnati preudarno in spoštljivo, paziti moramo na sebe in na druge in zato tudi na naše okolje.

Takrat se je zdelo, da lahko začnemo živeti sanje. Na prvih mestih so bili samostojnost, demokracija, svoboda in blaginja, vrstni red teh postulatov so različni ljudje različno postavljali. Iz liberalnega kapitalizma, to vidimo, je bilo izluščenih preveč temačnih poglavij, menda pregovorna slovenska skromnost in ponižnost sta bili na kapitalističnem parketu odrinjeni v oddaljen kot.

Lucidni, žal že pokojni Delov komentator Boris Jež, je v enem svojih komentarjev iz zgodnjih let samostojne Slovenije zapisal, da utegnejo tudi za Slovence “priti časi, ko bodo politika, vojne, podražitve, mednarodno priznanje in lastninske reforme le stvar 'slavne preteklosti' in bo treba med prijatelji dolgoveziti predvsem o vremenu. Toda le do naslednje vojne …” Večina tem, ki jih je naštel, je še vedno na mizi, agenda je pravzaprav veliko, veliko daljša, tudi vojna je spet prišla v našo bližino.

Potrebujemo varnost, mir in umirjenost. Tako naša država kot njeni državljani. Z mehanizmi za njihovo uravnavanje moramo ravnati preudarno in spoštljivo, paziti moramo na sebe in na druge in zato tudi na naše okolje. Slovenija se je, vsaj na papirju, zapisala trajnostnemu konceptu. Torej razvojni paradigmi, v kateri se ne prehiteva ne narave ne ljudi, v kateri so harmonično povezani socialni, ekonomski in okoljski dejavniki.

Pri varnosti svojih državljanov je ključna država. Z resursi in dejanji mora dajati občutek varnosti in posledično samozavesti. Dejavnikov varnosti pa je veliko, še zdaleč niso to le vojska, policija in civilna zaščita. V prvi vrsti je dejavnik varnosti urejeno življenjsko in delovno okolje. Pri tem si moramo seveda pomagati tudi sami, a na veliko stvari pač nimamo neposrednega vpliva.

Varnost je v veliki meri zaupanje. Zaupanje vase, v družino, okolje, družbo in državo. Če veljajo vsaj minimalni standardi delovanja, potem se zaupanje lahko vzpostavi, če jih ni, bo težka.

Socialna varnost je pomemben postulat. V času vsesplošnega prekariata in priložnostnih zaposlitev varnosti, ki jo prinašajo znanje, veščine in delo, marsikdo nima. Po drugi strani pa smo v času, ko so ljudje s številnimi kompetencami zelo iskani in delodajalci zato, ker nima kdo delati, spoštljiveje nastopajo na trgu dela. No, vsaj videti je tako. V nekaterih sektorjih je sistemski primanjkljaj kvalificiranih delavcev, zato pristopi iz starih časov pač ne bodo mogli veljati več.

Če se nam je zdelo, da je hrane vsaj na naših meridianih v izobilju in da je (nikoli več) ne more zmanjkati, nam zadnji meseci z vojno v Ukrajini razkrivajo drugačne scenarije. Ko k pretresom pri pridelavi prištejemo še pomanjkanje delavcev v kmetijstvu - samo v Italiji jih iščejo več kot 100.000 -, se zna zgoditi, da se nam bo zmanjšala izbira oziroma se bo vse skupaj zelo podražilo. In smo spet pri socialni varnosti ...

V minulih dveh letih smo spoznali vidike varnosti, ki jih doslej nismo prakticirali: strah pred drobnim virusom in nesorazmerno ukrepanje, tako rekoč lomastenje slonov med porcelanom.

Težko bi rekli, da smo manj izpostavljeni nevarnostim kot v tem času daljnega leta 1991. Marsikaj je drugače, a marsikaj preveč enako. Kot se ne bi človeški rod hotel soočiti z zgodovino. Rožljanje z orožjem, energetska kriza, morebitne motnje v oskrbi s hrano in še kaj so dejavniki, na katere imajo ljudje vpliv. Kot imajo vpliv na to, da razumejo, da je moč v skupnosti, da je dobra volja nalezljiva in da je zgodovina učiteljica, ker nam pove, kako se spoprijeti s prihodnostjo.

Naša skupnost ni velika, zato je odgovornost vsakega med nami še toliko večja. Če se je zavedamo, pa se z njo niti ni težko soočati. Samo da ni fig v žepih.

---