Medijska politika: prvih 30 let

Nekoliko bolj umirjeni prevladujoči mediji bi zadeve komentirali nekako takole: negativni trendi zaupanja v medije se nadaljujejo, obstajajo pa določeni pozitivni premiki. Uravnoteženi (in uravnovešeni) mediji pa bi o isti zadevi rekli: tako, tako.

Dvoje bi vsakomur, ki se ukvarja z medijsko politiko, moralo prižgati alarme za hitro ukrepanje: narašča število tistih ljudi, ki medijem ne zaupajo, in tistih, ki se zavestno odločajo za popolno medijsko abstinenco. Da pojasnim. Po podatkih iste raziskave (Slovenija ni bila vključena) skoraj polovica britanskih državljanov in državljank ne spremlja medijev, ker menijo, da preveč (izključno) poročajo o politiki in koronavirusu ter ker jih njihovo poročanje spravlja v slabo voljo (predvsem mlajši). Medijski abstinenti se izogibajo uporabi medijev. Z njimi ne želijo imeti nobenega stika. Ne vznemirja jih spoznanje, da bodo karkoli bistvenega zamudili, če ne uporabljajo medijev. V svojem življenju so medijsko samozadostni.

Težave, grozne težave, s katerimi se soočajo slovenski mediji, niso od včeraj. Niso neka posebna naravna nesreča, ki nas je zadela, brez opozorila in brez možnosti ukrepanja. So rezultat dolgega obdobja prelaganja odgovornosti na tiste prej in tiste pozneje.

Slovenski medijski prostor je zgodba zase. Tisti, ki spremljamo, kaj se dogaja z mediji ali pa v medijih, smo zadnjih trideset let imeli priložnost videti vse žanre: od tragedije in komedije do tragikomedije, od kriminalke do soap opere ter od resničnostnega šova do drame. Temeljni dokument, ki bi moral oblikovati medijsko politiko, nikoli ni bil spisan. Zakoni so se spreminjali na način, da se je legaliziralo obstoječe stanje, nastalo med sprejemanje prejšnjega in novega zakona. Medijsko lastništvo se je najprej prodajalo kot “vroče žemljice”, potem pa je postalo “vroč kostanj”, ki so si ga podajali iz rok v roke po vedno nižji ceni.

Novinarje se je obravnavalo kot nujno zlo, ker če bi obstajal način, da medij izhaja brez njih, bi marsikateri lastnik to z veseljem sprejel. Javna radiotelevizija pa je desetletja spominjala na ogromno otovorjeno ladjo, ki jo je težko krmariti, ko pa se končno premakne, potniki in posadka ugotovijo, da leta in leta nihče ni skrbel za varnost plovbe.

Da ne bo pomote. Težave, grozne težave, s katerimi se soočajo slovenski mediji, niso od včeraj. Niso neka posebna naravna nesreča, ki nas je zadela, brez opozorila in brez možnosti ukrepanja. So rezultat dolgega obdobja prelaganja odgovornosti na tiste prej in tiste pozneje. Če temu dodamo še prav posebno lastnost slovenskega političnega prostora, da nagrajuje ljudi, ki imajo spomin zlate ribice, je stvar političnega upora, da misliš in se spominjaš.

Na tej mnenjski strani, v časopisu, ki je obema pomenil veliko, je objavljal tudi Borut Šuklje. Njegove kolumne so od bralcev zahtevale razmislek in premislek. Šlo je za pisca, ki je veliko vedel, veliko bral, veliko doživel in predvsem živel.

Pred leti sem se odpravila v državni zbor prebrat zapisnike sej, na katerih se je ob začetku samostojne slovenske države odločalo o tem, kakšen naj bo odnos nove oblasti do medijev. Pred mano so bile škatle z natipkanimi zapisniki sej in odborov parlamenta, v katerih so takratni poslanci in poslanke razmišljali o medijih na način, ki je večini današnjih politikov nedoumljiv. Marsikateri zapis, marsikatera intervencija poslanca ali poslanke je kazala na neizpodbitno vodilo odnosa do medijev: zagotoviti jim svobodo delovanja, preprečiti politiki, da bi na kakršenkoli način zlorabljala medijski prostor, zavarovati novinarje in novinarke, zagovarjati visoke standarde profesionalnega novinarskega dela. Dovolj bi bila samo primerjava med tistim, kar je bilo izrečeno v parlamentu o medijih leta 1992, in tistim, kar se kot gnojnica vali vsepovsod leta 2022. Neprimerljivo.

Za tiste iz leta 1992 so izjave o medijih leta 2022 nedoumljive in nesprejemljive. Država se je komaj izvila iz primeža enopartijske strankarske propagande in samo misel, da bi politika nastavljala ljudi v medijih, bi bila vredna ponovnega političnega boja. Borut Šuklje je bil minister za kulturo v času, ko se je sprejemala nova medijska zakonodaja leta 1994. Bil je minister v času, ko se novinarjev in novinark ni zmerjalo, diskreditiralo ali pa poniževalo. Bil je minister za kulturo in kulturni minister. Bila so potrebna nekaj manj kot tri desetletja, da so medijski prostor zasedli tisti, ki ne vedo ne kaj je medij, ne kaj novinarstvo ali kultura.


Preberite še


Najbolj brano