Draga češnja na torti krize

Rojeni krepko pred slovensko osamosvojitvijo najbrž še v spominu nosijo dneve, ko so se po domačih cestah lahko vozili vsak drug dan - odvisno od tega, ali je imel avtomobil registrske tablice s parnim ali neparnim številom. Ker v tistih časih bencin še zdaleč ni bil edina dobrina, ki bi je primanjkovalo, so se ljudje pač prilagodili. Ko pa danes z eno nogo stojimo že globoko v energetski krizi, ki jo občutijo predvsem naše denarnice, se mimogrede utrne vprašanje, ali so prav vse podražitve res posledica zgolj in samo neke uvožene krize.Tina M. Valenčič

Analitiki in tisti, ki se spoznajo na zgodovino in svetovne politične razmere, bodo vedeli povedati povsem preprosto zadevo. Energetska kriza, katere posledice danes občutimo državljani Slovenije, ni niti naša, niti se ni začela z vojno v Ukrajini.

Kam segajo njeni začetki, je težko natančno ugotoviti, a zagotovo je njeno rojstvo splet več okoliščin. Gotovo so med njimi tudi trendi, ki jih v ospredje postavlja domača energetska javnost, med njimi napovedano zapiranje nukleark, želja po zelenem prehodu. Gotovo je h krizi pripomoglo tudi dobro staro ekonomsko načelo ponudbe in povpraševanja, ki ga je z večjimi potrebami po električni energiji spodbodlo po pandemiji covida okrevajoče gospodarstvo.

“Se je kdo vprašal, zakaj je cena češenj poskočila skoraj enako kot cena uvoženih sadežev ali nekaterih drugih izdelkov? Navsezadnje jih je bilo letos menda v izobilju, za njihovo rast in pobiranje pa ni treba ne nafte ne plina. Še celo mikročipa ne.”

Prav gotovo so h krizi velik delež prispevale tudi naraščajoče cene zemeljskega plina, ki posledično dvigajo ceno elektrike. Ob tem pa tudi dejstvo, da je Evropa v veliki meri vezana na ruski plin, ki se mu (iz upravičenih razlogov) odreka. Rusija je bila za ZDA največja proizvajalka plina na svetu in največja izvoznica. Za EU je bila Rusija ključni strateški dobavitelj. Saj drži, da danes EU skuša plin iz te države nadomestiti z drugimi viri. A ti bodo, kot vse kaže, za zdaj premajhni, cena tako pridobljenega plina pa bo, kot opozarjajo mnogi, zagotovo tudi višja. Navsezadnje, kot opozarjajo na Energetski zbornici Slovenije, premik k uvozu utekočinjenega zemeljskega plina pomeni tudi rivalstvo oziroma tekmovanje za ta energent med Evropo in Azijo.

Po drugi strani se med bistvene razloge za krizo gotovo vključujejo tudi geopolitične razmere. Neizpodbitno dejstvo ostaja, da je svet še vedno vezan na nafto, večina zalog črnega zlata pa je skoncentrirana na Bližnjem vzhodu. Marsikatera z nafto povezana kriza v preteklosti zato ni nastala zaradi nekih naravnih, pač pa večinoma politično motiviranih posledic.

Vse to potrošniku, ki na koncu ve samo to, da se je položnica za elektriko krepko podražila in da bo ob novi zimi po napovedih še hujše, ne pomaga kaj dosti. Poznavanje razlogov mu ne pomaga bistveno, če iz trgovine za enako vsoto kot pred nekaj meseci prinese pol manj izdelkov. Še manj mu pomaga, če se njegovi življenjski stroški ob nespremenjeni plači ali pokojnini tako večajo, da z zasluženim denarjem še težje pokrpa začetek in konec meseca.

Že res, da država namerava sprejeti ukrepe, ki naj bi ublažili posledice vse te draginje. A kaj, ko poznavalci medtem že trdijo, da se tudi po koncu krize (ki je sicer menda oddaljen še vsaj kakšni dve leti) cene ne bodo spustile na predkrizno raven. Kar v grobem pomeni, da se bo cen, kot jih imamo, treba preprosto navaditi.

Kar seveda ne bo tako lahko, kot je bilo navajanje na pomanjkanje bencina konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

V prvi vrsti zato, ker že dolgo ne živimo v sistemu, kjer je bilo domače pomanjkanje dobrin preoblečeno v skoraj romantično nostalgične izlete po nakupih čez mejo in kjer je bilo skrivanje teh dobrin pred carino v maniri Martina Krpana skoraj herojsko nacionalno dejanje.

Ti časi so minili, nadomestili pa so jih novi, kjer vrlina ponekod postaja tudi tako imenovano “vojno dobičkarstvo”. Ki ga - tako kot med vsako dosedanjo - z lahkoto najdemo tudi med najnovejšo krizo.

To lahko preprosto pojasni že kratek vpogled v odvisnost domačega trga od uvoženih surovin in blaga. Večino električne energije proizvedemo doma. Na njeno proizvodnjo, kot je prek televizijskih zaslonov sporočil tudi premier, dvigi cen nafte niso imeli posebnih učinkov.

Iz tega bi seveda sledil zaključek, ki ga je pred dnevi na naših straneh ubesedil eden od lastnikov slovenske verige marketov: “Vsa energetska podjetja so v 'državni' lasti in tako je država praktično največji 'vojni dobičkar'. Zato je sprenevedanje prejšnje in že tudi sedanje vlade zavajajoče in sramotno. Za tako rast cen ni prav nobene realne potrebe. Sami proizvedemo 85 odstotkov električne energije, stalno pa poslušamo argument o rasti cene električne energije na budimpeštanski borzi.”

In še mimogrede - se je kdo vprašal, zakaj je cena češenj poskočila skoraj enako kot cena uvoženih sadežev ali nekaterih drugih izdelkov? Navsezadnje jih je bilo letos menda v izobilju, za njihovo rast in pobiranje pa ni treba ne nafte ne plina. Še celo mikročipa ne.

---